Nergač

Kdor je bral Tjašin blog, zagotovo že ve, da je za našo ekipo res neverjeten uspeh, vseeno pa moram pristaviti še piskerček vodje ekipe.

Čeprav utrujena, odlično razpoložena!

Zadnji teden pred začetkom dirke sem grozno slabo spal. Nič še ni bilo urejeno kot bi moralo biti in živciral sem se, če bomo sploh lahko štartali, kar je bilo seveda pretiravanje, ki sem ga omiljeval z v zadnjih mesecih pridobljenimi izkušnjami - da se namreč konec koncev vse dobro izteče, pa če se je zdelo še tako nemogoče. Tik pred zdajci je zagnojilo še podjetje, ki naj bi uredilo GPS navigacijo, rešil pa nas je prijatelj Tomaž in dobri stari Fotr. Na koncu se je sicer izkazalo, da bi dirko brez težav izvedli tudi brez navigacijskega sistema.

Kakorkoli, v torek pozno popoldne smo z Marjano in Matijo v avtodomu, prvem spremljevalnem vozilu na dirki, prispeli v Dobro Polje k Tjaši domov. Začetne priprave opremljanja drugega spremnega vozila, Kangooja in avtodoma so bile sicer počasne, a na koncu smo vse zadovoljivo pripravili. Kar fino so nas motili radovedni sosedje, a kdo bi jim zameril, z vsakim sem prav rad zadovoljno pokramljal, saj je res cela vas dihala s Tjašo in ji bila tako v neverjetno pomoč!

V sredo zvečer sva morala s Tjašo v Postojno na tiskovno konferenco, sestanek vodij ekip in slavnostno večerjo. Nekoliko sem bil nervozen, kako bodo fantje dokončali dela na avtodomu, toda Šimetovo ozvočenje, skoraj najpomembnejši kos opreme, je stal na strehi tako kot je treba, zato sem mirno legel k zadnjemu počitku.

Pred štartom nisem občutil nervoze, začuda pa je bila povsem mirna tudi Tjaša. Kar težko mi jo je bilo zapustiti v zadnjih trenutkih pred štartom… prvi kilometer je namreč prevozila v policijskem spremstvu, šele potem smo ji sledili mi, za začetek v Kangooju, saj so ceste okrog Marezig in Šmarij preklemansko ozke in jebeno strme. Sicer brez težav za odličen Ducatov motor, toda bali smo se predvsem gneče in ob prehitevanju hitrejših kolesarjev bi lahko prišlo do težav.

Dohtar/navigator Stanko in moja malenkost v Šmarjah

Do prve kontrolne točke je Tjaša poganjala kot zmešana. Verjetno so ji dali krila tudi Dobropoljci, saj je proga potekala skozi njeno vas. Neverjetno vzdušje jo je podžgalo in tako smo prvega tekmovalca dohiteli že v prvi etapi. V Šmarjah so se vsi čudili naši hitrosti, jaz pa Tjaše enostavno nisem mogel umiriti niti v drugi etapi do Nove Gorice, kjer smo končno zamenjali spremljevalno vozilo in naskočili Predmejo. Tam je Tjaša pokazala prve trenutke slabosti… poganjala je tako oglato in brez volje, da sem se bal, da sploh ne bo prišla do vrha. Seveda, ura je bila zgodaj zjutraj in udarila jo je prva zaspanost, vedeti pa moramo, da je imela za seboj krepko prek 200 kilometrov! Razdalja, pri kateri sem jaz že zapečen kot lignji na žaru! Do vrha vzpona njene želje, da bi se ustavili, nisem uslišal, tam pa je za nekaj trenutkov legla, se najedla in nadaljevala kot prerojena.

Tjaša grize Strmino na Predmejo

Do Bovca si je dobro odpočila, tam pa smo jo na enem od absolutno preveč s soncem obsijanih parkirišč še enkrat zmasirali, ji dali jesti in jo (spet s Kangoojem) pospremili na Vršič. Njena vožnja do vrha je bila neverjetna! Enakomeren in zelo hiter tempo mi je počasi dajal vedeti, da imam pred seboj na cesti kos zlata, ki lahko res doseže ogromno. Prvi daljši postanek v Gozdu Martuljku smo izkoristili za prvi topel obrok in nadaljevali skozi Jesenice, prek Šenturške Gore, kjer je imela Tjaša novo krizo. Vnetega kolesarskega podvozja smo se žal lotili narobe, toda s stisnjenimi zobmi je zmogla Šenturško Goro, na Črnivec pa je spet poganjala kot prerojena. A le do Mozirja, kjer je, nekoliko bolj zgodaj, kot sem pričakoval, pokazala prve znake pretirane zaspanosti.

Tjaša se podpisuje v Radmirju

Spala je samo petnajst minut, med tem časom pa ji je Marjana pripravila vročo juho, ki ji je dala moči vse do Gornje Radgone, kjer je zgodaj zjutraj na kratko zaspala drugič. Vmes smo sicer imeli še kalvarijo v Dravski dolini, spet je bilo krivo podvozje. Toda vse krize je Tjaša v precej kratkem času prebrodila in nadaljevala zagnano, kot da je štartala šele pred kratkim. Neverjetno!

Nočna vožnja zahteva še več koncentracije

Jaz sem šel prvič spat v Kamnici pred Mariborom, ko sem bedel že skoraj 46 ur. Verjetno bi bil lahko pokonci še enkaj časa, toda v spremljevalnem vozilu mora vladati popolna koncentracija. Kar dvema ekipama se je zgodilo, da je spremljevalec zbil lastnega kolesarja! Nedopustno in v tem primeru bi jih morali sodniki takoj izločiti iz dirke, saj so bili nevarni tudi za ostali promet!

Drugo spremljevalno vozilo. Čudi me, da Valter ni padel ven!

Okrog Prekmurja sem Tjašo spet vodil jaz, najbolj veselo pa je bilo v Moravskih toplicah, kjer so jo pričakali starši, pridružil pa se nam je tik pred štartom dirke odpadli član, serviser Tomaž, ki nam je bil v zaključku v izjemno pomoč predvsem kot voznik. Še tretjič je Tjaša sredi dneva v soboto spala nekaj kilometrov za Ptujem, ko je tudi drugič dobila pašto. Sicer pa je imela krizo celo pot od Moravskih Toplic. Zaradi zaspanosti in težav s koncentracijo je popolnoma pozabila na bolečine na zadnjici. Tam jo je kar precej zanašalo po cesti, enkrat se je skoraj zaletela v robnik in takrat sem jo moral ves čas opozarjati na smer vožnje. Po Ptuju je spet poganjala kot prerojena in motivacija ji je narastla predvsem v Šmarjah pri Celju, kjer sta jo pričakala Grampy in Špela ter nas spremljala tudi prek Jebovcev in Pizdovcev, kot sva se kasneje izrazila z Juretom Robičem, v območju Podsrede.

Med postankom pri Ptuju smo bili pod budnim očesom sodnikov. Jaz očitno nekaj urejam po telefonu.

Strmi klanci po obupnih cestah so jo psihično popolnoma izmozgali, ko je kazalo na dež, pa sem tudi jaz zagnal malo preveč panike in težil z oblačenjem v dežne obleke. Bal sem se, da bi mokra cesta povzročila še več težav z njenimi ranami na zadnjici, toda izkazalo se je, da je cesta itak skoraj suha. V Krškem je imela Tjaša največjo krizo. Zahteval sem postanek šele nekaj kilometrov po Krškem, da ne bi vsi videli naših hudih težav, takrat pa je prvič pokazala negativno plat trme. Pravzaprav prvič, odkar jo poznam. Nesramno in užaljeno se je namrdnila in se oddaljila od avtomobila, zato mi ni preostalo drugega, kot da dovolim postanek na licu mesta pri kontrolni točki.

Nekje med Pizdovci in Jebovci v okolici Podsrede.

Tam nam je izjemno pomagala Mirjam in odličen čas dirke Tjaša vsekakor dolguje tudi njej. Glede takšnih zadev Mirjam še vedno popolnoma zaupam, je pa res, da so po mojem mnenju veterinarji za udeležence DOS-a primernejši od zdravnikov Skratka, ko mi je povedala, da v preostalih 200 kilometrih ne more priti do hujših zdravstvenih težav in da bo koža na riti vzdržala, sem ukazal le še popoln napad na zmago.

Okrog Tjaše zbrana ekipa.

Slabi dve uri prednosti sta se zdeli veliko, toda dobro vem, da se lahko na ultra dirkah to hitro obrne. Eno uro slabosti in potrebo po daljšem počitku bi lahko tekmica hitro obrnila v svoj prid, ker pa je štartala za nami, je lahko njena ekipa lažje nadzorovala kaj počnemo. Tjašino kolesarjenje od Krškega skozi Brežice, Kostanjevico, Šentjernej, Novo mesto, čez Vahto do Črnomlja je bilo vrhunsko dirkanje! Tako nisem užival ne prej, ne potem. Agresivna glasba prek ozvočenja na ves glas, ves čas sem se ji drl za motivacijo, ona pa je poganjala, poganjala, poganjala… v agoniji, po mojem, a pokazala je izjemno moč!

Tu je šlo zares!

Opazil pa sem, da so jo psihično vedno dotolkle časovne postaje, naslednja je bila v Črnomlju. Seveda, obupno si je želela počitka in ko je začutila priložnost, je takoj začela sitnarit, da se ustavimo. Pa saj je bila tudi v resnici zaspana in vožnja bi bila definitivno nevarna, postanek s spanjem v okolici Črnomlja sem pa itak načrtoval. Dvajsetminutni spanec sem si takrat šele drugič privoščil tudi jaz. Ko sem jo zbudil, ni vedela, za kaj se gre… pravzaprav sem bil tudi jaz malo začuden in najraje bi vse poslal v tri krasne, se zavalil v posteljo poleg nje, pa bi skupaj oddremala kakšnih ducat uric!

Ponoči je najhuje!

Ampak ne, moramo naprej, strogo sem jo takorekoč posadil na kolo in pičili smo naprej. Nalašč smo se ustavili pod vzponom, da bi se do vrha popolnoma zbudila in na spustu ne bi počela neumnosti. Toda že kmalu sem imel težave jaz. V gozdovih so se mi začeli prikazovati gradovi, pravzaprav ruševine, ogromne so bile. Takoj mi je bilo jasno, da bo potrebna menjava voznikov, tedaj pa sem ugotovil, da je itak zaspalo pol ekipe. Takrat sem skoraj dobil živčni zlom. Dva dni sem vsem govoril, da morajo spat, pa se navodil niso držali in zaradi tega sem še vedno jezen. Ekipa se je sicer dobro držala, predvsem za motivacijo smo bili definitivno najboljši v celi karavani, ampak tega enostavno ne morem spregledat! Če se nam v Moravskih Toplicah ne bi pridružil Tomaž, bi bil prisiljen odrediti daljši počitek, ki bi lahko pomenil tudi izgubljeno dirko!

Ko smo se vendarle porazporedili po avtomobilih in celo dosegli, da Tjaša za težave ni izvedela, sem zelo slabo odspal uro in pol, morda še manj in se ponovno prikazal za Tjašo v Ribnici! Od tam nas je do cilja ločilo le še enkaj formalnosti… obupno razvlečen vzpon v Novo vas, spust v Cerknico in kilometri, med katerimi sem Tjaši ves čas trobezljal, naj uživa, ker na ta način morda ne bo nikdar. Z več kot 1150 kilometri v nogah, v meglicah zgodnjega jutra, pri dobrih petih stopinjah! Neverjetno.

Tik pred ciljem.

In je zmagala. Slovenijo je na kolesu obkrožila v 57 urah in 33 minutah. V 2 dneh, 9 urah in 33 minutah. Da lahko zmaga, nisem verjel niti jaz. Za referenčni čas sem si izbral 60 - 65 ur. Ona pa je presegla vsa moja pričakovanja. Da bi na poti jamrala? Nikakor! Pred štartom sem bral, kaj se je na ostalih ultramaratonskih dirkah dogajalo ostalim… predvsem jih je vse bolelo. Tjaša pa je od vsega potožila le zaradi bolečin okrog zadnje plati! Zdi se m, kot da na Dirki okoli Slovenije nisem doživel vsega… kot da nisem doživel obljubljenega mi trpljenja. Zvozili smo jo z dobro voljo, za kar gre vsa zahvala ekipi v Kangooju - kaj so počenjali ti norci… grozovito!

Navijaška skupina iz Kangooja - I’m too sexy…

Tjaša, še enkrat, javno: ČESTITKE!

Vsem, ki ste bili z nami - morda zgolj v mislih, ali v neposredni povezavi prek sporočil in vzpodbud, SMS sporočil ali telefonskih klicev, pa ogromna zahvala! Tjaša je vse vaše želje izvedela, budnega in optimistično razpoloženega pa ste ohranjali tudi mene!