Hočem fotelje!
Komentiraj
Objavil/a chef 1.5. 2008 ob 07:30 pod Biciklizem, Šport, miks
Še sreča, da obstajajo tudi kolesarske trgovine! Zavoljo njih vsaj delno razumem ženske, ki se tako divje zapodijo med cunjice, parfumčke, torbice in police z navlako, ki ji ne poznam namena. Srečno se smejijo, ko preizkušajo različne vonje ali pomerjajo obleke, ki jih sploh nimajo namena kupiti. Potem ugotovijo, da tisto taluštno rumeno torbico res nujno potrebujejo. Zakaj pa, prekleto? Kakšno neumno vprašanje, za k rumenim čevljem vendar! Ampak saj tja gre tudi tista črna! Ne, ne, tista ima bleščice in je samo za zvečer, bela pa tudi ni dobra, ker je usnjena.
Kolesarske trgovine. Nekoč bi rad vsaj za trenutek doživel občutja naših kolesarskih veteranov, ki so trideset in več let nazaj zavandrali v trgovine držav onkraj železne zavese. Verjetno jim ne bi bilo treba obljubiti rajskih devic, da bi se razstrelili na primerno obljudeni ulici. Jaz v kolesarskih trgovinah tudi v današnjem času postanem nekoliko nervozen. Na glavo si poveznem najnovejšo, najlažjo in najbolj zračno čelado na svetu. Nečimrno se pogledam v ogledalo in ugotovim, da imam čuden nos. Pogladim najnovejši sedež, potrkam po kolesarskem okvirju, obesim se na amortizerje. To slednje je verjetno najbolj bedast preizkus vzmetenih vilic, ker seveda ne pove ničesar. Ampak tako pač to gre. Potem malo stisnem zavorne ročice, dobro se stiskajo, ja, tako kot je treba.
Potem se začnem prepričevati o nujnosti določenih nakupov. Prejšnja torbica je prevelika, kar je seveda kriminal, primerljiv belim nogavicam pod črnimi hlačami. Nujno potrebujem novo, čeprav je le malenkost manjša. Ob vsem tem pregledovanju opreme me grize le ena zadeva. Moja nizka kupna moč. Zaradi tega deficita si včasih zaželim, da bi me gležnji nosili kot se spodobi in bi se raje usmeril v tek, ki je seveda bistveno cenejši šport. Ampak tudi bolj dolgočasen, pa še ob neuspehih se je težko izgovarjati na težave z opremo.
Najraje imam majhne luknje. Dišijo po gumi, po olju, masti in razmaščevalcu. Rad se do onemoglosti prerekam s serviserjem, ki mi še vedno zameri, da sem kupil »tista jajca.« In ne njihovih. Pa imam slabo vest, prav zares jo imam, ker so fejst fantje, čeprav bi jih marsikdaj najraje za ušesa, kar tako, ker nikdar ni dovolj. Skupaj komentiramo slovensko kolesarsko sceno in se režimo anekdotam iz kolesarskih dni.
Pa je vse tako rožnato? Ah, kje pa! Za nekatere bi si želel, da bi poslovali izključno prek spleta, pa še to s posrednikom. Po možnosti takšnim, ki bi namesto njih vedel kaj prodaja. Ko kupujem določen kos opreme pri manj poznanih trgovcih, rad zaigram popolnega gumpca. Marsikdo se je že ujel v past in mi natvezil nekaj globokih neresnic, navsezadnje pa prestrašeno šklepetajoč z bebavimi izgovori svojo barko potapljal vse globlje, dokler nisem zadovoljno zapustil trgovine in se grizel namesto tistih, ki se pustijo pretentati.
Ampak pri najboljših pogrešam nekaj bistvenega. Kje so kavči? Divani. Fotelji. Karkoli, da lahko gost sede in v miru prelista Shimano katalog, zadnji Tour in Bike ter pogleda dober freeride film ali kar zaključek etape Gira. Zategli slovenski trgovci bodo morda poskočili v zrak, če jih bom opozoril, da se gostom spodobi ponuditi pločevinko piva ali stekleničko kokte. Hladilnik s pijačo v vsako kolesarsko trgovino! Morda se bodo celo razburjali, da saj niso teater ali kino. To je seveda res, toda so kolesarski trgovci, zato bi morali, če le imajo nekaj kvadratnih metrov prostora, vzpodbujati druženje zvestih strank, ki bi lahko med občasnimi srečanji do onemoglosti odkrivali toplo vodo. Sicer pa ideja ni moja, pobral sem jo pred desetletjem, ko smo se potikali med kanadskimi nacionalnimi parki, ki so meka za gorsko kolesarjenje.
Kavč, klubsko mizico in hladilnik v vsako kolesarsko trgovino! Hvala.
revija Bicikel
(naročite jo lahko na elektronski pošti info@bicikel.com, več na spletni strani www.bicikel.com)
Videno, daljša verzija… na /v Bicikel.com … kolumna… neavtorizirana, zanimiva…
Nova trgovina v Domžalah - Energija, ima posebno klubsko sobico, kjer je velik kavč s klubsko stekleno mizico, hladno pijačo (Coca cola, …) kavnim aparatom in v kratkem tudi plazma s tem kar ti hočeš videti. Po trgovini so obešene slike slovenskih tekmovalcev in ne tujih svetovnih zvezd, kot jih imajo vsi drugi, pa tudi kolesa so domača. In tuja seveda. Toplo priporočam, da jo obiščeš, ker boš zelo presenečen.
Trideset let nazaj smo delali kolesarske ture čez Lipico in naenkrat zaokrožili nazaj z novim biciklom. Mame so se čudile, kako pa kar naenkrat navijaš, da bi šel po nakupih v Bazovico in potem pod makarone skrivali alpinistične štrike, bajle, dereze… V osnovi enako, adrenalina in pričakovanja polno nakupovanje, z pomembno razliko: ko mi je počil zobnik, mi ga je Rudi po par letih zastojn zamenjal, brez vsekršnih papirjev in računov.
Bu
Zaradi te scene, katero zahtevaš pri kolesarskih trgovcih, je sir Richard Branson postal milijonar. Le da je pričel s prodajo glasbe na CD ploščah, zadeve se je pa domislil v 70-ih letih. Znamka Virgin je zategadelj znana po vsem svetu, zadnje čase bolj kot letalski prevoznik.
ma kaj ti bodo
Ja Chef, lahko nam veteranom zavidaš občutke ki smo jih doživljali ko smo se pojavili v kolesarskih trgovinah tam na oni strani železne zavese pred tridesetimi in več leti. Če drugega ne smo kupili kolesarsko revijo BICI SPORT, saj je bil to ponavadi naš edini pravi stik z profesionalnim kolesarstvom. Trgovine kot so bile ČUK v stari Gorici in COTTUR, MARCON, CAPONI v Trstu ter kasneje Rudijeva trgovina na Bazovici so bili prava meka za nas kololjubce. Predvsem trgovina ČUK je bila naša stalna baza. V prvih letih sta nas stregla še stara lastnika Elia Čuk in njegova žena, kasneje pa je trgovino prevzel Roberto ČUK. Z Robertom smo imeli zelo dobre odnose. Pri njem smo se počutili kot doma in pri vsakem nakupu nam je vedno dal popust in še kakšno “darilo” za povrh. Vedno nam je šel na roko in nam je priskrbel še tako težko dobavljivo robo. Vrata njegove trgovine so nam bila vedno odprta, tudi ob nedeljah ko smo se ponavadi vračali iz kakšne dirke v Italiji. Trgovine Cottur, Marconi in Caponi v Trstu smo obiskovali polj poredko, saj z njimi nismo imel tako pristnih odnosov pa še cenovno so bili dražji. V Trstu oziroma bližnji Bazovici smo se vedno ustavili pri Rudiju. Takrat smo dirkali za zamejski klub iz bližnjega Lonjerja Adria. Z Rudijem smo se celo dogovarjali da bi ustanovil svojo cicloamatersko ekipo v kateri bi dirkali v Italiji, pa potem nekako ni bilo nič iz tega. Nam je pa Rudi tako kot Roberto vedno odprl vrata svoje trgovine, tudi ponoči če smo pozvonili pri njem. So nas pa “slave” ti trgovci takrat kar cenili, saj smo kar pri njih pustili kar precej dinarjev, mark. in lir. Vedno so si vzeli čas za nas, če je kateremu zmanjkalo denarja so nam material dajali tudi na kredo. Zdaj tja ne hodimo več saj ves material in kolesa dobimo doma. Se pa večkrat spomnim na Roberta, Rudija in prav rad bi ju enkrat spet obiskal. Če drugega ne bomo skupaj popili en kapučin. Drugače je pa spominov ko smo kolesarji hodili čez železno zaveso kupovat kolesa in ostalo še ogromno. Lahko bi pisal in pisal. To, da pa bi lahko bile naše kolesarske trgovine tudi kraj za druženje se pa vsekakor strinjam s tabo Chef. Trgovine kot so MAXISPORT ČERIN in WEB COMPANY večkrat obiščem. Osebno se kar dobro poznam z lastniki in fanti iz teh trgovin in vedno ko se oglasim v njihovih trgovinah spregovorimo kakšno besedo o tem in onem, pri Webu pa spijemo tudi kakšen kapučin.
Porkaduš! Jaz sem pa star kavč vrgel med kosovne odpadke
Povej, v katero trgovino naj odpeljem, če bom spet zavrgel kak kavč ali fotelj!
@Borut: Odlično!
@tomo: Še en razlog več, torej
@Heni; Točno tebe sem imel v mislih, ko sem pisal!
Kavč z bajkerskimi revijami je v Imbbusu