Nergač

Po utrujajočem, skoraj pet ur dolgem sprehodu med policami Ikee, smo se optimistično podali v center mesta z nekaj več kot dvesto tisoč prebivalci. Padova je tipično italijansko mesto - zmedeno, ropotajoče, načeloma lepo urejeno, a mestoma nadvse zanikrno. Italijani so sposobni trg lepo urediti, toda nujno je zasmeten kot po ljubljanskem Pozdravu poletju. Popoldne med kavarnami brni, ropota in cvili avtomobilček, ki nesnago pospravlja.

Kompanjoni so imeli srečo, da pred izletom nisem imel časa niti volje, da bi si prebral nekaj faktov o Padovi. Najraje se grem mestni turizem - doma se nekaj malega naučim o mestu, potem pa hočem vse to videti v smešno kratkem času, ki ga imam na voljo. Tokrat nisem imel pojma v kaj se podajam, vedel sem le za baziliko Svetega Antona Padovanskega, Pallazo della Ragione in poznal dejstvo, da naj bi bila Padova najstarejše severnoitalijansko mesto. Podali smo se zgolj na krajši sprehod, utrujeni od peturnega nakupovanja bili kot zdolgočaseni srednješolci, ki na ekskurziji komaj čakajo, da se ga napijejo. Mi smo komaj čakali na kofe. Pred kratkim sem pisal o tem malem hudičku. Fiat 500, legenda, ki je naprodaj:

Tipične ozke italijanske uličice, po katerih se vozi marsikaj, največ seveda brenčeči skuterčki, v Trstu jim pravijo vešpe, v Padovi verjetno takisto. Seveda ne gre za voznike skuterjev, kot jih spet vidimo v Sloveniji - dva čefurčka brez čelade z nerigistrirano kripo po zadnjem kolesu na Tržaški.

Najboljšo izbiro različnih znamk piva imajo v Ljubljani žal pri Leclercu, s katerim sem v izjemno slabih odnosih. Zato si vsekakor želim trgovino s pivom, kot jo imajo v Padovi. Seamus je bil skeptičen o dovolj veliki masi kupcev, ampak Padova ima bistveno manj prebivalcev kot Ljubljana. Je pa res, da slovensko dojemanje piva ne seže dlje od prerekanja med fani Laškega in Uniona.

Ven seveda nisem mogel brez flaše, še sreča, da sem odnesel le eno (zato pa poldrug liter veliko), polnjeno v nemškem Korschenbroichu, kjer pivovarska tradicija bojda seže v daljne leto 1266.¹ Hranim ga za kakšno posebno priložnost.

Padova je nastala ob rekah Bacchiglione in Brenti. Na fotografijah ni nobena od njiju, saj gre le za ožji kanal, ob katerem so urejene bolj ali manj lepe sprehajalne poti. Žabice, s katerimi bi na enem od mostov zaklenili svojo ljubezen, smo pozabili doma.

Razgled z mostov je odličen.

Vsaj 300 metrov obrežja so ozaljšali s kvalitetnim lesenim podom, okrašenem z v perfektni ravni liniji zasajenimi drevesi. Še bolj pa me je navdušil pooblaščeni Fiatov servis, nastanjem v kakšnih 400 let stari bajti. Italijani so strokovnjaki za kontraste med starim in modernim, kar je eden od razlogov, zakaj mi je Italija všeč.

Še eden od vzrokov je njihova ljubezen do hrane. Tukaj sem postal malo lačen…

Padova je, izvzemši trop črncev, ki težijo s cenenimi plastičnimi okraski, vžigalniki in ostalim sranjem med tem ko pri Palazzo della Ragione piješ kofe za 3,50 evra, privlačno italijansko mesto, kamor se moram vrnit še malo bolj turistično-poslovno, da bom imel kaj pametnega za napisat! Fino je, če lahko združiš delo s počitnicami. Ali pa ne, kakor vzamemo. Pot domov se je vlekla, družbo nam je delala pošast:

1. Prižgi zvočnike![↩]