Veslal sem v Afriki
Komentiraj
Objavil/a chef 28.01.2008 ob 07:30 ob 07:30 pod Fenomeni, Potopisi, miks
Že zjutraj sem z balkona ob opazovanju dvigajočih meglic poželjivo strmel v čolnič, privezan ob pomol, ki je prek močvirnih trav vodil kakšnih trideset korakov proti sredini okrog 2000 metrov visoko ležečega kraterskega jezera. Na desni strani so se potikali tisti pohabljeni flamingi, ki se svojim kameradom niso mogli pridružiti pri selitvi na severnejše jezero Turkana. Na visokih, rožastih zobotrebcih so počasi korakali vzdolž brega in se plavajoč preselili proti sredini le, če jih je splašila hudobno vreščeča opica ali če se je v neposredni bližini pojila impala. Če bi se lumpom tiho kot miš približal z druge strani, po vodi, sem razmišljal, bi lahko nesramno izkoristil njihov hendikep in jih fotografiral od blizu.
Šele zvečer, ko smo se vrnili z bicikel in vodnega safarija, sem lahko vprašal kot noč črnega zamorca, če si lahko izposodim čoln, on pa je pokazal bele, naprej štrleče zobe in se zarežal, kaj drugega kot “hakuna matata, no problem.” Ker je pritrdilno odgovoril tudi na pomembno vprašanje, ali so vesla v čolnu, se mi je, potem ko je obljubila, da bo za spremembo molčala, pridružila Tamlajša, opremljena s svojim trotlzihrnom, ki dela v njenih rokah čudežno dobre slike, čeprav glava o fotografiji nima pojma. Po zibajočem pomolu sem prikorakal do čolna in debelo zazijal nad domorodčevim pojmovanjem besedne zveze no problem.
Kot se je izkazalo, so bili polomljeni nastavki za vesla in nekakšne prekratke improvizirane late, ki naj bi se imenovale vesla, skoraj najmanjši problem. Ko sem namreč s pomola stopil na krov, sem se sprva skoraj prekucnil, saj je bil čoln manj stabilen od ozkega športnega kajaka, hkrati pa mi je lev čevelj zalila razmeroma mrzla voda, ki je nehala vdirati šele, ko se je zibanje umirilo. Od brega sva odrinila šele, ko sem se prepričal, da je v primeru brodoloma mogoče priplavati do brega, medtem ko na razne krvoločne ali sluzaste živali raje nisem mislil.
Kot se je izkazalo, je bilo veslanje na kenijskim kamionom podobno zjahanem čolnu še težji zalogaj kot sem si mislil, kar je bila predvsem posledica dejstva, da je bilo eno veslo bistveno krajše od drugega, ki je imelo hkrati večjo površino lopatice. Najprej sem veslal pravilno, s hrbtom naprej, potem poizkusil obratno, nenazadnje pa eno od vesel treščil v notranjost in raje zaveslal s kanuistično tehniko. Seveda je čoln zdaj še bolj zavijal, še vedno pa imam občutek, da je imelo jezero nekakšne lastne tokove, ki so kurz še dodatno motili.
Kar se tiče gej ptičev. Ker sva bila obupno počasna, je zašlo sonce, pa tudi sicer se jim je bilo nemogoče približati, saj so nama, čeprav invalidi, sproti bežali, ker je bil seveda invaliden tudi čoln. Zaradi cik-cak tehnike so bili nesrečni flamingi povsem zmedeni in so bezljali zdaj levo, zdaj desno, kot slovenske domače kokoši.
Ko sem zaradi težav z držanjem linije zaveslal med visoke močvirne trave, me je že prijelo, da bi sabotiral, se napravil bolj nesposobnega kot sem v resnici, in nasedel, čoln zavlekel na breg in ponj poslal črnca, ki je bil za naše zadovoljstvo itak pripravljen storiti karkoli. Pravzaprav bi ga rad videl, kako bi hakuna matata s tem čolnom veslal on! Glede na fenomenalno formo, ki jo je demonstriral prejšnji dan med sprehodom na vrh kraterja, sem prepričan, da bi posekal tudi Iztoka Čopa s kolegom Špikom!
Dotično veslaško orodje:
Kljub borni veslaški opremi, navrtanemu čolnu, bližajoči temi in močnim jezernim tokovom sem pristal s filigransko natančnostjo. To je Afrika. Nič ne štima, črnec pa se na pomolu že navdušeno reži in pričakuje, da bom pohvalil njegov odličen čoln.
Zdravo, mogoče ne veš: pripravljamo blogesko srečanje v Škofji Loki - sobota, 2. februar ob 16.00 v Jesharni. Prideš?
Prijaviš se lahko tukaj.
Jebela, nobenega komentarja do 14:47. A dons kje kej zastonj talajo
chef a si razmišljal da ne bi pisal samo bloga, ampak tudi kakšno knjigo o tvojih doživetjih v Afriki?
Heh, moral bi veslat na divji vodi, ne pa po jezeru, pa čeprav je imel lastni tok
Haha, tale objava me je pa res nasmejala …
Res super post
!
p.s. Kolko takih maš še na zalogi
?
@Kašpar: Po mojem me ne bo spustila
@Whiskey: Nemogoče, ker smo že mi čez vikend vse raztalal.
@Nastja: Če jo je napisal Hemingway, ne vem, zakaj je ne bi še jaz!
@bakh90: S tistim čolnom si zdaj ne bi več upal niti v banjo!
@andraž182: Takih imam na zalogi nešteto. Včasih me čudi, kaj vse sem že doživel pri teh letih. Najbrž sem zato že ves plešast.
Točno tako
Kaj pa če bi te krokodil zagrabil? Haha ta bi bila dobra, blogerja Chefa je požrl - krokodil!
Kaj pa, če bi me zagrabil povodni konj!
Kaj pa je to spet za ena pošast?
Dragi Chef,
mogoce si kdaj ze objavil, ampak vseeno - mi mogoce lahko zaupas, kako si sel v Kenijo (katera agencija itd.)?
Hvala!
Ne bo pustila?? Zmaj…
@Štefan: Ja nilski konj, jebela! Ta mrcina pobije največ Afrikancev!
@Tanjuscha: Eyes on Africa. Slovenska agencija. Deset dni. Štart v Nairobiju, Crater Lake, Masai Mara, Amboseli. Če malo pobrskaš po blogu, boš našla potopise in to. V Mombasi nismo bili, ker se mi zdi bedno it na morje v Kenijo.
@Biba: Tole je sicer offtopic, ampak Chef je pač raje z Bibo v soboto zvečer
Chef, tenkjuverimac
Potopise sem brala in so super, podatek o agenciji pa se mi je mogoce izmuznil. Se enkrat hvala ter se mnogo podobnih potovanj in posledicno tudi zapisov!
Copata! :DDD
Pol pa še njo zraven pripelji.
Chefe, bodi dusa in mi pisi na mejl - imam namrec se nekaj vprasanj, pa ti nocem smetiti po blogu. Hvala ze vnaprej!
Tole tvoje doživetje me je spomnilo na dni preživete v Zambiji! Čudovito je! In, če se mi bi slučajno nasmehnila finančna sreča, bi se takoj podala na raziskovanje črne celine!
@Kašpar: Copata, ja, ampak zdaj sem že toliko star, da se mi ne ljubi več z ženskami bost. Že tako sem jih slišal zaradi mojega prvega komentarja na tem mestu… Češ, nimaš kaj pisat, da ti ne pustim. Kar je tehnično res, ker mi res pusti. Edino sankcije so hude, če bi šel, haha. Jo bom danes povabil, potem bomo pa videli! Pa saj ne vem, če bi vam jo sploh pokazal, mojo Bibo!
@Tanjuscha: Imaš mail, za informacije sem na voljo.
@PIKA: Res, nefer je! Sicer ne vem, koliko let imaš, ampak ko smo mladi, imamo veliko časa in malo denarja, ko smo satari in če imamo denar, pa časa ni! Če že je, se pa ponavadi odločajo za bdne dopuste, ker ni več prave energije… Upam, da zbereš in potem hitro gas!
Ampak domišljijo imaš pa bujno!
Škoda, da te v Leclercu ne razumejo!!!!
Pridi na moj delov blog http://Botrstvo.tuditi.delo.si april 2006 pa boš vse razumel! In Afrika mi je zlezla pod kožo od prvega snidenja z njo!
Lepo Pika!
Tudi jaz bi sem botrica fantu v Malawiju. Z majhnim mesečnim zneskom lahko pomagaš nekemu otroku normalno živeti! Ampak pri meni je zaenkrat ostalo pri tem. Afrika me še čaka…
Biba:
Se mi lahko oglasiš na mmmagy@gmail.com!
[...] Morda res, ampak očitno je moj blog, preden je avtor napisal kritiko, bolj površno prebral. Zapis Veslal sem v Afriki imam za enega od mojih boljših in je cel ena sama anekdota, potem je tu še tista o turškem [...]