Nergač

Potopis je napisal moj oče in mi ga na željo bralcev bloga prijazno odstopil in hkrati dovolil divje, a dobronamerne intervencije v tekstu. Na Islandijo sta z mamo potovala letos v drugi polovici julija.

Naslednji dan sva se po osrednji severni obali otoka pripeljala v ribiški kraj Husavik, ki naj bi bil najboljše izhodišče (na svetu) za opazovanje kitov. Če kitov ni, v tolažbo turistom najdejo kakšen večji val in trdijo, da je bil kit. V kraju je muzej kitov, kjer sva izvedela, da skoraj polovica vseh živečih kitov pluje po evropskih morjih in da je samo v okolici Islandije moč najti 24 različnih vrst.

Ker nisva ljubitelja masovnih izletov in se hkrati nisva hotela odpovedat gledanju kitov (oziroma njim podobnih valov), sva se odločila za izlet z ladjico iz bližnjega mesta Dalvik. Po telefonu sem se v treh stavkih dogovoril s kapitanom ladjice Dalvik, kdaj in kje se morava pojaviti. Prav začuden sem, kako enostavno, konkretno in kratko se lahko z Islandci pogovoriš.

Žal pa je bilo naslednje jutro skrajno slabo vreme in pošteni kapitan je rekel, da zelo verjetno kitov danes ne bomo videli, denarja pa tudi ne more pobrati, če ne bo nič. “Tudi to je Islandija,” je dodal, ko je videl najina razočarana obraza.

Razočarana sva se odpeljala v Akureyri, najbolj simpatično mesto na Islandiji.

Ker so si Islandci izborili pravico do kitolova sva neuspeli izlet kompenzirala tako, da sva v restavraciji kot glavno jed naročila kita. Okus ima po mešanici praženih jetrc in razkuhanega govejega mesa.

Po kvaliteti življenja je Islandija na tretjem mestu na svetu. Ni nezaposlenosti, ni korupcije, ni kriminala in ni onesnažujoče industrije. Elektriko pridobivajo iz vroče vode in je imajo na pretek. 70 % dohodkov prinese ribištvo. Ker je energije ogromno, imajo tovarno aluminija in ferolegur. Po BDP-ju je Islandija na petem mestu na svetu, pred njo so le Luxemburg, Irska, Norveška in ZDA. Kar nekaj jim, glede na cene, prinese tudi turizem.

Naslednji cilj je bil naravni park Pingvelir, kjer so Islandci leta 930 ustanovili prvo skupščino in do leta 1890 imeli tudi vsakoletno zborovanje. Da se nisva cijazila z desno roko v levi žep, sva udarila bližnjico po cesti takšnega tipa:

Spotoma sva naletela na največji izvir vroče vode na Islandiji. Iz zemlje vsako sekundo privre 180 litrov 97^oC vroče vode. Uporabljajo jo za ogrevanje dveh krajev, oddaljenih 34 in 64 km. Jaz sem naravno čudo izkoristil tako, da sem v situ skuhal deset jajc.

Proti večeru sva prispela v naravni park Pingvelir. Tako spokojne pokrajine še nisva videla. Pravzaprav je park eno veliko razvejano jezero, po katerem plava sto vrst ptic vseh barv.

Zemlja ob jezeru je mehka kot perzijska preproga. Turistov je zelo malo in jezero z okolico tako veliko, da se mi je porodila primerjava, da bi bil tak tudi Bohinj, če bi ga obiskala le dva turista na teden. Zlepa ne bom pozabil, kako spokojno sva tam spala.

Nedaleč od jezera leži geotermalno najbolj aktivna pokrajina, kjer je okoli leta 1294 izbruhnil največji islandski gejzir. Poimenovali so ga Gejzir. Sčasoma je aktivnost Gejzirja upadla in danes izbruhne le vsakih nekaj tednov, takrat pa tudi do 60 metrov visoko. Sedaj je za oglede na voljo gejzir Strokkur. Vsakih nekaj minut izbruhne do dvajset metrov visoko:

Reykjavik je simpatično majhno “veliko mesto”. Pogledala sva magistrat, prehodila ulice v centru in se z dvigalom povzpela na vrh cerkvenega zvonika. Župnik ima smisel za humor, ker je v dvigalu visel poster, zraven pa listek: ob predložitvi vozovnice za dvigalo, lahko kupite ta poster 50% ceneje. Dvigalo je bilo seveda brezplačno.

Islandci so imuni na potrošništvo. Glavna nakupovalna ulica “shopping street” v glavnem mestu:

Zvečer sva se proti zahodu odpeljala v 50 kilometrov oddaljeno termalno kopališče Blue Lagoon. Zlata je ponovno uživala ves večer in izkoristila tudi siliko za lepšo kožo, ki je na razpolago v čebrih ob robu jezera.

Naslednjič: Z amfibijskim vozilom med kosi tisoč let starega ledu.