Nergač

Potopis je napisal moj oče in mi ga na željo bralcev bloga prijazno odstopil in hkrati dovolil divje, a dobronamerne intervencije v tekstu. Na Islandijo sta z mamo potovala letos v drugi polovici julija.

Po proučitvi vremenske napovedi sva se odločila za krog v smeri nasproti urinega kazalca. Tako naju je na začetku čakal puščavski predel, imenovan Modrudalsfjallgardar.¹

Klopca z mizo za piknike, postavljena sredi ničesar in oddaljena od bližnjega naselja najmanj 50 km je dokaz, da domačinom ni odveč simbolično poskrbeti za turiste.

Ceste na odmaknjene dele obale, kjer bi obiskala male ribiške vasice in opazovala ptiče na pečinah, so prirejene za lokalce z močnimi terenci, zato sva se z avtodomom raje držala glavne krožne ceste. Zvečer sva prišla do jezera Myvatn, katerega okolica velja za eno najlepših pokrajin na Islandiji.

Nedaleč od jezera sva v smeri proti vzhodu naletela na geotermalno področje, posejano z vročimi vrelci. Iz nekaterih sika z žveplenimi hlapi pomešana para.

Drugi vrelci so kot majhni bazeni s črnim brbotajočim blatom. Oboji grozljivo pihajo, brbotajo in smrdijo. Hoja na takšnih področjih mora biti kljub označenosti previdna, saj so oznake težko vidne. Nepazljivega sprehajalca preseneti in ožge izbruh vroče pare.

Že prvi večer sva našla naravno termalno kopališče, v katerem je Zlata neznansko uživala pozno v noč. Slika je bila posneta okoli enajstih zvečer.

Vrela voda prihaja iz vrtin na dnu jezera. Da temperatura v jezeru ne bi presegla 40^oC, z ventili pripirajo dovode vode.

Ob jezeru Myvatn leži kraj Reykjahlid, ki je na najino srečo tako razvit, da premore hotel, gostilno, bencinsko črpalko in izposojevalnico avtomobilov. Tu sva rešila zablodo z islandskimi cestami in najela avto, ki je z makadamom, skalami ni rekami opravil kot za šalo.

Napotila sva se na vrh 1510 m visokega vulkana Askja.

Cesta do tja je speljana vsako leto znova, ker jo pozimi zasneži, spomladi pa jo spere deroča voda. Konec junija cesto uredijo za promet in izgleda kot je videti na teh slikah.

Poglejte odnos islandskih šoferjev do kolesarev. Ustavijo vsaj sto metrov prej, da se prah poleže, ko pride kolesar mimo!

Improvizirana cesta se konča uro hoda pod vrhom, zato sva bila obsojena na planinski pohod po grobem vulkanskem kamnu. V kraterju vulkana Askja sta dve jezeri. Večje je modre barve, manjše pa bele. Pod belim je vulkan še toliko aktiven, da s segrevanjem vode do vročih 35⁰C v svoj objem privablja avanturiste.

Križišče, kjer še dolgo ne bo potreben semafor.

V smeri desne puščice vodi pot proti ledeniku Vatnajokull, ki je za Grenlandijo največji evropski ledenik. Površina ledenika je 8400 km², skoraj polovico Slovenije. Povprečna debelina ledu je 900 mm najvišja točka in hkrati najvišji vrh Islandije 2.119 m visoko.

Še isti dan - na srečo je “dan” tudi ponoči - sva se v dolino Jokulsafjollum odpeljala pogledat, kam vsa ta voda odteka.

Reka v tej dolini ustvarja tri velike slapove in izgleda kot bi cepil Grand Canyon in Niagarske slapove, ter prilagodil na evropsko velikost.

Najbolj vodnat slap na Islandiji je Dettifoss. Prav veličastno šumi in bobni, ter škropi obiskovalce na obeh bregovih.

Ostro oko bo na fotografiji opazilo dekle v v kajaku. Najprej sva mislila, koliko si upa, da se tako približala slapu. Potem sva z grozo ugotovila, da se verjetno hoče s kajakom vred vreči dol po slapu. In se je. Slap Godafoss je visok vsaj dvajset metrov, ribiči bi rekli trideset. Preživela je ona in tudi mi, gledalci.

Naslednjič: Kiti, gejzirji, Reykjavik in še več plavanja

1. Islandski jezik je zaradi odmaknjenosti otoka še zelo podoben stari norveščini in je Slovencem popolnoma nerazumljiv.[↩]