Dolomiti
Komentiraj
Objavil/a chef 10.09.2007 ob 07:30 ob 07:30 pod Potopisi
Prvi konec tedna v septembru sva s Fotrom za konec tedna odpotovala v italijanske Dolomite. Od njegovega zadnjega potovanja sta minila dva cela dneva, zato je komaj čakal, da spet napadeva cesto. Avtodom je njegova največja ljubezen, zato sem se bal vsakega obrata v njem, da ja ne bi česa uničil. Fotr je navsezadnje dokazal, da mu je sin še vedno ljubši od avtodoma, saj ni popenil niti, ko sem razsul zavesico na strešnem oknu.
Prvi dan sva spala ob Misurinskem jezeru. Še vedno nisem povsem prepričan, da se res reče Misurina, ne pa morda Misurino ali Miserano ali nekaj četrtega. Kakorkoli, Misurina je nekaj podobnega kot naša Rakitna – zdravilišče za astmatike.
Lakota naju je ob jezeru prignala do prve oštarijce, kjer sva se tako obupno prenažrla, da sva se med vrnitvijo skozi gozd zaradi preobteženosti skoraj utopila v blatu.
Spanje na odličnem gorskem zraku na več kot 1700 metrih nadmorske višine je motilo zgolj občasno smrčanje in pokvarjen termostat, zaradi katerega sem mislil, da spim pod Kilimandžarom.
Jutranje sonce je obsijalo avtodom in težko osvojljive Tre Cime di Lavaredo, ki so menda priljubljena destinacija Azijcev in Američanov, ki se v najboljšem primeru sprehodijo okrog največje znamenitosti, da se potem lahko doma hvalijo o plezariji v Alpah.
Midva sva jo mahnila na drugo stran in pri jezeru Antorno…
…zagrizla kolena proti vzhodu. Prvi cilj je bila koča Fonda Savio. Pot je nudila izjemne razglede na okoliške špičaste vrhove, ki se pustijo osvojiti le plezalcem. Ostali smo obsojeni na treking od koče do koče. Škoda, da se je med potjo prehodno pooblačilo:
Najtežji vzpon naju je čakal tik pod kočo, pod katero je bil promet skoraj primerljiv tistemu na našem očaku. Štrudel se mi je zelo prilegel, sumljiv čaj z rumom pa malo manj. Na sliki je koča, nad katero se bohotita vršaca, imenovana Torre Wundt:
Mukotrpen del poti je šele sledil in že po krajšem spustu sva napadla prelaz pod Hudičevimi vrati (Torre del Diavolo). Fotr teorijo fizike odlično obvlada, a ko je redek višinski zrak izkusil še v praksi, je izgledal takole:
Trud je bil poplačan s prelepim razgledom. Bodite pozorni na alpinista na vrhu skrajno levo:
Strm spust se je zaključil s plezanjem po lestvi:
Po prečenju ozke dolinice se je takoj začel vzpon na naslednje sedlo (Forcella di Misurina).
Zdaj sva se samo še spustila do koče Col de Varda, od koder sva se zavoljo mojega nestabilnega kolena kar s sedežnico spustila do južnega dela Misurinskega jezera, ki iz ptičje perspektive izgleda takole:
Z žabje ob med gorami zgodnjem sončnem zahodu pa tako:
Na plinskem roštilju pečena puranja (ali morda piščančja) nabodala in pečen krompir sta bila odlična rešitev pred kratko potjo skozi Cortino d’ Ampezzo na Passo di Falzarego. Fotr mi je celo zaupal volan in se kljub moji izkušenosti z vožnjo pet tonskega kombija paranoično bal morebitnega drsanja z bokom ob škarpo. Prav nisem vozil nikoli, saj sem bil bodisi preveč levo, bodisi preveč desno.
Na Passo di Falzarego (2105 m) sva se pripeljala že v nočnih urah in s parkiranjem avtodoma na coklne – v izogib padanju s postelje – ob živce spravila vse avtodomarske sosede.
Prebudila sva se se v sončno jutro leta 1915… (…se nadaljuje)
Chef, hvala za kartico z umestno pripombo!
Dober zgleda tole brez snega
. Predvsem deluje, kot da se tukaj res nisem nikoli smučal. Kako so pa poti urejne, glede na Slovenijo?
Waaaa!!! A zato si ‘treniral’ v slovenskih hribih?
Aja, če je tisti avtodom na sliki vaš, potem ti povem, da je res LEP!!!
@Grampy: prosim.
@sekundek: Poti so urejene, ja. Pa ogromno jih je, vsi hribi so prepredeni z njimi. Varovala so tudi tam, kjer niso potrebna. So pa čisto italijansko urejena – ohlapne zajle, razmajani klini
@trmoglavka: ni bilo treba kaj dosti trenirat za tole
Glede AD-ja pa povej Fotrnu
Bo vesel.
Super, se mi kar sline cedijo…
Pejt pripravljat nadaljevanje!
oo.. super… lepo napisano in še lepše prikazano
”Fotr je navsezadnje dokazal, da mu je sin še vedno ljubši od avtodoma, saj ni popenil niti, ko sem razsul zavesico na strešnem oknu.”
Tole mi pa nekam znano zveni (pa ne to, da bi bla jaz sine
) Ampak še vedno nisem čist sigurna, kaj mu je ljubše! 
Ah… jst sem pa mislil, da si se s kolesom vozil po dolomitih. Sej prebral in pogledal slikce sem z veseljen! Te bom pa opozoril, da se tudi v hribih nosi čelado!!!
@BIBA: eh, zdaj si me pa zašpecala, da še nimam nadaljevanja. Pravzaprav ne vem, kaj naj sploh napišem
@minnie: te ima raje, čeprav ne izgleda tako
@mitkos: bicikel visi na kavlju. Ne vem, ne da se mi. Kar se čelade tiče, bi bilo pa v krušljivih Dolomitih res pametno, ja!
Hmm… kr počasi. Zunaj je sonce…
Sem ti kar ouš. res lep razgled. Že pozimi je zlo fajn opazovat te hribe, vidim pa da je poleti še veliko lepše.
O vau, tele fotke zgledajo absolutno bogovsko…
V Dolomitih smo bili tudi endurosi in treba je priznati, da je tam res zelo lepo. P.S. Upam, da ti uspe priti med hišne blogerje Blogosa.
Zaenkrat dobro kaže.
@keda: vsak letni čas je po svoje lep
@buba švabe: dobra svetloba je bila, ja. Pa seveda sem jih izbral samo 12 od 50, kolikor jih imam na disku in izmed stotih, ki sem jih posnel oni dan
@Domen: ja, naslednjič bo treba z biciklom tam čez! Jih je bilo pa bolj malo, samo nekaj starejših prezeblih stricev. Pa hvala za želje
[...] Nergač Nisem tako tečen, kot si mislite « Dolomiti [...]
Vau, dobr izlet sva usekala! Tistgale vonvagna sm pa tvojmu fotru kr fouš, še bl pa cajta, da ga lahko pokoristi! Mater, k bomo u penzjonu……..
[...] temi: Dolomiti V okopih iz I. svetovne vojne [...]
[...] potovanje po Dolomitih. Ni lepšega kot po celodnevni hoji speči [...]
[...] priporočam odlično Chefovo (nekolesarsko) fotoreportažo o Dolomitih: Dolomiti V okopih iz I. sv. vojne Z Italijani je [...]
[...] primerjam Fotrovo formo izpred parih let, ko sva se potikala po Dolomitih, je z leti v bistvu vedno [...]