Nergač

Dirko in dopustovanje v turški Alanyi sem že omenjal v kontekstu striženja na turški način, nič pa nisem napisal o nastanitvi v tamkajšnjem hotelu. Stvar je bila taka, da nam je prenočevanje plačal organizator tekmovanja, zato konju nismo pretirano gledali v zobe.

Začelo se je že z nočno vožnjo od letališča do hotela. Šofer, ki je bil kar eden od organizatorjev dirke, je bil sicer prijazen, občutka za luknjasto cesto pa ni imel. Spanje v avtu in udarec v brezno sredi ceste nista dobra kombinacija, ki je imela za posledico dvodnevno razmajanost spodnje vrste zob!

Prispeti v hotel sredi noči je vedno slaba poteza, ker nikdar ne veš, kaj boš dobil. V temi je pač vsaka krava črna. Naslednji dan je stanje v hotelu izgledalo solidno, a je potrebno vedeti, da sem nezahteven hotelski gost, predvsem pa nas cel dan ni bilo tam. Prvi večer nas je v jedilnici pričakal ruski bife, ki je na pogled obetal veliko, a je bil okus žal daleč od tega. Pravzaprav je bilo vse skupaj odurno zanič, a to sestradanih športnikov kljub bojazni za morebitne prebavne motnje ni motilo. Bolj problematičen je bil natakar sumljivo razbitega in posledično grozljivo povezanega nosu. Med trenerjevim pripovedovanjem anekdot iz daljnih tekmovalnih let je Turek brez opozorila prisedel in ga sredi stavka prekinil “Where you from?” Po potrpežljivem odgovoru in nadaljevanju anekdote se natakar ni zmedel: “How long you stay?“

Večerja pokvarjena, hvala lepa, zdaj smo bili obsojeni na klepet s sumljivim Turkom, ki je najbrž želel vedeti čas našega odhoda samo zato, da bo v zadnjem trenutku ukradel superge¹.

Po prespani noči nas je v jedilnici ponovno pričakala večerja, oziroma njeni ostanki. Naj na tem mestu omenim, da smo prejšnji dan v omenjenem hotelu sicer videli še dva gosta, tega dne pa nikogar več. Z velikansko mero humorja in predvsem iznajdljivosti smo nekako skombinirali soliden zajtrk, ki je bil sestavljen iz suhih žemelj in različnih kislih zelenjavnih namazov. Čudi me, da sem po omenjeni nutricistični izkušnji oni dan dirko do nesrečnega odstopa zmogel odpeljati takorekoč vrhunsko.

Tega dne smo večerjali na banketu za tekmovalce, po katerem je sledil precej odbit turški žur, zaradi katerega smo prišli naslednji dan na zajtrk dodobra presušeni, pregneteni, skoraj pretepeni in predvsem prezaspani. Za zajtrk nas je čakal, ne boste verjeli, kruh. Izključno žemlje. Nabrali smo jih in sedli za mizo, a big nose natakar očitno ni imel namena prinesti ničesar konkretnejšega. Povedali smo mu za naše želje po namazih in kavi, a se nam je samo režal in na mizo prinesel pehar suhih žemelj. To je sodu izbilo dno, zato smo skočili v najbližjo trgovino, nakupili nekaj namazov in jih prinesli v jedilnico, s čimer smo natakarja vidno užalili. To je bil zadnji dan, ko smo jedli v hotelu. S kolegom sva odkrila vrhunsko slaščičarno v centru mesta, ki je od tedaj služila kot zajtrkovalnica, kosili pa smo v bližnji restavraciji, ki je poleg odlične hrane nudila tudi ogabne poglede na debele rdeče trebuhe tistih Nemcev, ki oktobra izkoristijo billig počitnice.

Hrana seveda ni bila edina pomanjkljivost. Natakarji so nas dobesedno zajebavali na vsakem koraku. Izgledalo je približno tako, kot v filmskih prizorih iz arestov, kjer zaporniki iz celic kričijo na druge zapornike. Zajebavali pa nas niso le natakarji in receptorji, temveč tudi snažilka, ki v najino sobo ni stopila niti enkrat v celem tednu.V hitro in učinkovito akcijo sva s kolegom stopila šele, ko je zmanjkalo straniščnega papirja. Snažilko sva počakala v zasedi in zahtevala nov zavitek papirja, kar pa ob neznanju turščine ni bil lahek zalogaj. Kolega jo je zato krepko stisnil za roko in jo prestrašeno zvlekel v stranišče, kjer sva ji kazala prazne role papirja. Trmasto je vztrajala pri pogledu, ki je pravil, da nima pojma kaj hočeva in morala sva jo izpustiti. Tako sva raje počakala na trenutek njene nepazljivosti in nekaj rol enostavno ukradla.

Kulturni šok sva doživela ob pogledu na hotelski bazen, ki je bil sicer napolnjen z vodo, a vendar absolutno nekoriščen s strani gostov, ki pa jih, kot sem že omenil, itak ni bilo. Tistega popoldneva pa so se v vodi kopale stare babe, k sreči popolnoma zavite v muslimanske halje, ki so prešerno priplavale na površje vode in dajale vtis, da so staruhe še bolj debele, kot so bile v resnici.

Za zaključek tega grotesknega članka vam bom opisal še prizor, ki s hotelom sicer nima neposredne zveze, zato pa odlično opiše bizarnost turistične populacije v tem delu sveta. Dogodilo se je na plaži, ki sva jo v celem tednu obiskala samo enkrat, pa še tedaj nama je bilo žal. Skoraj prazna mivkasta plaža je še bolj poudarila od sonca rdeče razgaljene joške nemške ne ravno šlank turistke in njenega nič manj pordelega frajerja dolgih blond las. Omenjeni Tarzan je iznenada skočil pokonci, živalsko zarjul, naložil babnico v naročje – pri tem se ga je z rokami in nogami oklenila okoli hrbta – in z njo kriče stekel v morje. To ni bilo navadno dretje, ampak živalsko rjovenje, ki naju je še isti trenutek za venomer pregnalo s plaže.

Toliko o turških obmorskih letoviščih, v katerih vam ponujajo sedem polpenzionov, v katere so vključeni kulinarični užitki, prelepe plaže in prijazno osebje za 200 evrov²

1. Ja, to se dogaja. Takrat turisti nimajo časa raziskovat, kam je ukradena roba izginila, ker se jim mudi na letalo.[↩]
2. Res pa je, da smo imeli smolo s hotelom.[↩]