Kolesarski Maraton Franja – dobro sem se razbil
Komentiraj
Objavil/a chef 18.06.2007 ob 12:37 ob 12:37 pod Aktualno, Biciklizem, Šport
Maraton Franja je po mojem slovenski kolesarski dogodek leta, čeprav to pravijo tako za Dirko okoli Slovenije, kot tudi za dirko Po Sloveniji. Zakaj je Franja večja? Jasno, ker je na vseh treh trasah (sobotni Družinsko-šolski maraton, Mali maraton, Velika Franja) skupaj udeleženih, reci in piši, 4500 kolesarjev! Na DOS jih je bilo devetnajst, na dirki Po Sloveniji pa stotrinajst. Šteti znamo pa vsi, kajne?
Prav tako je Franja za nekatere tudi najpomembnejša dirka v sezoni. Bolj kot Po Sloveniji, celo bolj kot Tour de France! Nekateri gredo na skupno zmago, drugi pa zato, da se en dan počutijo kot profiji. Slednji delajo tudi največji cirkus; povzročajo neumne padce in slabo voljo ostalih udeležencev. K sreči pa je največ tistih, ki pridejo po osebne zmage in tistih, ki v vožnji uživajo. Priznam, Franja je bila tudi zame vrhunec sezone. V zadnjih dveh tednih sem zato celo načrtno treniral z namenom, da pridem v cilj 155 kilometrov dolge trase, recimo, med prvih deset ali vsaj dvajset. Končalo se je bolj klavrno.
Zaprta vožnja do Vrhnike je po mojem ena največjih neumnosti, kar pa so očitno uvideli tudi organizatorji, zato bodo maraton naslednje leto bojda odprli že pri Gorjancu. Toliko nervoze, preklinjanja in pametovanja težko slišiš še kje drugje. Po letečem štartu na Vrhniki so kolesarji Radenske Powerbara in kranjske Save močno navili tempo in s tem lepo raztegnili gručo kolesarjev. Do Logatca smo leteli kot na pravih dirkah, na poti proti Godoviču pa je začelo pokati kot na fronti! Dvakrat so se zapletli točno pred menoj. Zasmrdi po blokiranih gumah, zasliši se pizdatimatrna, z nekaj sreče se rešiš in potem loviš grupo. Napeto.
V Godoviču sem se prerinil v ospredje grupe, da na nevarnem spustu v Idrijo ne bi padel. No, pa sem vseeno pošteno užgal. Pred zadnjo levo serpentino sem se malo zapletel, delno po krivdi biciklista, ki je nekaj rinil mimo mene po desni. Sem pogledal, kaj počne, postal malo nervozen, pred menoj pa je nekdo malo pobremzal in pred ovinkom zamenjal smer. Po lastni krivdi sem ga zadel – moral bi pač gledati naprej – in pri hitrosti okrog 50 km/h pošteno usekal na desni bok. Spet pizdatimatrna, pa pizdatimatrna nazaj, ampak sem takoj skočil na kolo, ki pa je bilo v danem trenutku nevozno. Veriga se mi je nekajkrat navila okrog gonilke. Zašmiranih rok sem po besnem puljenju verige razočarano ugotovil, da so vsi iz prve skupine ušli predaleč, zato sem počakal naslednjo skupino.
Skozi Idrijo in v Cerkno smo nadaljevali v rekreativnem tempu, na prelaz Kladje pa sva se odcepila z enim fejst fantom Tehovnikom. Če me ne bi vzpodbujal, bi ob od padca razbolelem telesu in pretežkem prenosu1 mirno obupal. No, vseeno mi je šlo slabše kot Roku, zato sem ga poslal naprej in je na koncu kljub padcu, v katerega se je po sili razmer zapletel že pred Godovičem, pripeljal v cilj med prvimi štiridesetimi! Med spustom s Kladja proti Gorenji vasi smo oblikovali kar veliko in hitro skupinico. Take živčnosti še nisem doživel; fotri so se ves čas drli eden na drugega, vse so vedeli, poleg tega so pa vozili po skrajno levi strani ceste! Kljub temu, da je bila cesta zaprta, bi se še vedno lahko našla kakšna mama, ki bi po nesreči zapeljala z dvorišča in nas vse prav lepo podrla. Dovolj sem jih imel, jih pustil naprej in se v Škofjo Loko pripeljal sam.
Tam me je čakala M. z bidonom in pri njej sem se za nekaj minut ustavil. Če me je že čakala eno uro, da sem potem prišel dvajset minut kasneje kot bi moral, sem ji vsaj namenil nekaj besed. Počakal sem skupino s prijateljem Urošem (ki si je med enim od padcev počil trtico), s katerim sva skupino potem malo hitreje potegnila skozi Medvode v Vodice in naprej v Šmartno pod Šmarno goro. Tam sva se turistično ustavila na okrepni postaji in izgubila še kakšnih dvajset mest. Nama je bilo prav vseeno. Počakala sva naslednjo skupino, v kateri se je, vesela, da je masaker preživela brez padca, vozila tudi aktualna mladinska svetovna prvakinja v gorskem kolesarstvu, Tanja Žakelj.
Glede na to, da so me na cilju v ljubljanskem BTC-ju čakali navijači, sem se jim oddolžil vsaj s šprintom za, kot se je kasneje izkazalo, smešno 141. mesto v absolutni konkurenci. No, šprint sem zmagal, čeprav sem vmes skoraj narajmal robnik. Nekateri pač ne znajo peljat naravnost. Navijačice so mojo vrhunsko predstavo pospremile z glasnimi ovacijami. Hvala, punce inn hvala seamus, moj gejevski navijač.
Zmagal je prijatelj Otto pred dvakratnim zmagovalcem preteklih let, Alešem Udovičem – Aletom. No, vsaj včeraj je zmaga ostala v Sloveniji. Italijani tokrat niso imeli možnosti. Več o tem bom napisal jutri. Nekatere stvari se mi tu pač ne zdijo fer, prijatelji gor ali dol.
Po takih maratonih seveda sledijo neskončne debate kje je kdo kaj doživel, pojedli smo ogromno zastonj sladoleda, makarone, spili nekaj piva in se predvsem dobro imeli v super družbi. To je na teh prireditvah še vedno najpomembneje. Se vidimo naslednje leto!
Tipične kolesarske bojne rane – bok, rama in roka:
Po prihodu v cilj: levo s konkurentom Jernejem ponosno razkazujeva medalji, na desni sliki pa se veselim z najboljšimi navijačicami 
Tokrat poleg višinskega profila objavljam graf z dodanima krivuljama srčnega utripa (rdeča krivulja) in hitrosti (modra krivulja):
- Zaradi zvitega zadnjega menjalnika.[↩]
Dej Chef, povej mi kako zgleda ta zaprta vožnja.
Kul prispevek.
uu CHEF, dobr si jo odnesu z ranami…jest žal nism sm mev te sreče..sm dons čist polomlen..
Hmmm…. mišice!
Ampak lahko bi na začetku zapisa opozoril bralce, da jih na koncu čaka tvoja rit…
Drugače pa iskrene čestitke. Pa ne za rezultat, ampak za dejstvo, da se kljub grdemu padcu in poškodbi sebe ter kolesa znaš kraljevsko zabavati!
Še moje čestitke, včasih smo tud mi gonili v Kladje……..Čisto tehnično vprašanje, kako prideš do spodaj objavljenega grafa.
@bzz: Zgleda tako, da se spredaj peljeta dva avtomobila, letos absolutno prepočasi (25 km/h) in štopata grupo 1974 biciklistov, od katerih bi marsikdo rad prišel med prve (kjer je možnost padca manjša), a se žal ne zna vozit v taki skupini. Sicer je pa to način štarta na praktično vseh maratonih (včasih je tudi cel maraton zaprt) in tudi na pravih cestnih dirkah.
@italija: mene ful jezi, da sploh ne izgleda hudo
V resnici je bilo bistveno huje. Stvar je v tem, da sem jaz priletel direkt na tla in se zadrsal največ dva metra ti si pa najbrž drsel dlje. Zdaj me je obupno zaela bolet rama, pa še pomodrela je cela.
Saj bo bolje, pustimo času čas 
@BIBA: menda so to samo kite…
@nosiesta: zaradi enega padca pa res še ni konec sveta!
@jeff: Kupiš si Polar s725 pulzmeter + števec + altimeter v enem, narediš turco in prek IR vmesnika zadevo preneseš na račnunalnik. Zabavna stvar
Če te lahko potolažim, zadaj je blo še huje. Na Brezovici me je navil scat (v taki gužvi se pač ustavi, ne pa ščije s kolesa) in ko sem se rinil iz tisoče pozicije nazaj med prvih sto me je vsak tretji ozmerjal, dobil sm jih s komolcem, na grožnje s pumpo pa sploh nisem več trzal. Skratka tolk idiotov na kupu ne srečaš nikjer drugje. od Kladja naprej jih je blo k sreči samo še za vzorec, večinoma pa fejst fantje. jaz sem užival. Sicer pa so mal čudno izračunal štart male franje, tko da so nas prvi s takratke v Smledniku ujel in pol je do cilja samo še letel. Italjani (vsaj ti rekreativci ki pridejo na franjo) so sicer še hujši kot prej omenjeni idioti. Priletijo od zdaj in se derejo kot bi bli najmanj na svetovnem prvenstvu. pol smo jih nazaj ozmerjal z dio porko kapučino espreso in je bil nekaj časa mir, dokler v Gameljnem nista dva usekala po tleh.
Grdo. Franja tako ali tako en kaos, ker se redki znajo voziti v skupini. Živci so napeti, kot struna, tako da so takšni padci neizbežni. Meni je prav smešno, glede na uvrstitev na Franji, ki je glede na traso nezahteven kolesarski maraton, mnogi laiki sklepajo ali si dober ali slab kolesar. Posledično hoče biti vsak vsaj med prvih sto, saj bo potem eno leto žel občudovanje. Če se ga ne udeležiš, požanješ mnogo začudenih pogledov.
Kako si pa bil zadovoljen z zdravstveno oskrbo? Sicer po slikah sodeč nisi ne vem koliko rabil njihovih uslug, ampak vseeno… Sprašujem, ker je bil moj brat zraven kot reševalec, pa ga malo zanima, kako se je ljudem, ki so jih oskrbeli zdelo… Pa organizacija na sploh? Policisti in ostalo?
Drugo leto pa grem tudi jaz. Verjetno na malo.
PS. Kje pa naj se rekreativci, ki nikoli nismo trenirali navadimo na vožnjo balanca ob balanci?
JOJ Chef si se pa res grdo razbil…
Po mojem največji dogodek leta v Sloveniji, pa si lahko preberete v mojem blogu pod temo Zakaj je bilo nebo nad MS čudno obarvano.. Noniboy je privabil 30.000 ljudi zaradi ene pločevinke.. poglejte katere 
Sm sou na mali maraton z MTB in kramparcami, je zvizgalo in pelo … so me potem na ravnini do SK Loke tako nascal da je blo kar veselo … po 100 km na MTB in asfaltu te najbolj boli rit in roke oz. dlani … Sem biu prvic na takem maratonu in sem startal v smislu cele fure 1l vode in postaje z vodo … pa je bla tam zupca, pomarance, rogljicki, … ce zarad druzga ne se je splacalo zarad “zastonj” hrane … hehehe … je blo zanimivo sam res malo prenaporno/brezveze s kramparcami po asfaltu … sem zvizgal ko en tank, pa se pocas je slo … LP
@CHEF. Vidim (iz grafa razvidno) da ti je v času padca za hiš zastalo tudi srce… Bemti še dobro si se zmazal
))
HIP ne HIŠ
@Horn3t: v cilju sem šel do dveh prijaznih reševalcev, ki sta mi razkužila rane. Da se slučajno ne bi kaj zagnojilo. Nimam nobenih pripomb, ostali pa najbrž tudi ne. Tudi sicer je bila organizacija po mojem mnenju zelo, zelo dobra. Več o tem jutri
@guinness: Res je problem, kje se naučiti take vožnje. Ampak po mojem ni problem v nerodnežih, ampak v divjakih. Predvsem se pa ne sme sunkovito zavirat! In tisti, ki tega ne obvladajo najbolje, se nimajo kaj prerivat v ospredje. Naj ostanejo bolj zadaj in si pustijo več prostora.
@NoniBoy: ja, z nekaj smole bi si komot zlomil ključnico :-/
NA TV je pravkar Maraton Franja…. VSI ZA TV
TV SLO 2
Do zdaj sem ta veliko Franjo dvakrat zvozil, vozil sem bolj v ozadju in ni bilo nobenih problemov.
Spust v Idrijo je pa res kriza, ker mimo tebe vsi letijo brezglavo, večina jih ne gleda okrog sebe, vozijo cik cak….. je pa vseeno super občutek, ko na pol mrtev po 156 km prilezeš nazaj v BTC (vsaj jaz, ki nisem prevelik frik in se npr. tako kot lani na Franjo prijavim s še ne prevoženimi 400 km v sezoni
CHEFE, ne mi reč, da se je ob padcu tvoj Moser kaj resneje poškodoval?
chef, ko sem prebral naslov, sem se že veselil, da si fajn polomljen in boš imel čas cele dneve blogat.
Franja se mi zdi res nek iziv, po drugi strani pa mi je ni fajn vozit glih zaradi tega, ker je vse to skupaj ena loterija, če boš pršu do Vrhnike v enem kosu. Nekako še sprejmem, da se razlomim po moji krivdi. Drugo pa je, rane se že zacelijo, ma kolo je pa druga stvar. Chef, ti maš več izkušenj, kaj najbolj najebe pr kolesu ko pogrneš? Nevem česa me je bolj strah, tega se bom polomil, al tega da polomim kolo?
@todi: sprva sem mislil, da sem zlomil sprednji menjalnik, ampak sem danes ugotovil, da se je samo nekaj iztaknilo. Ketna je rahlo odrgnila gonilko, ampak se ne vidi. Pa zadnji menjalnik je udarjen, ampak cel, zvit je samo nosilec menjalnika, kar se pa narava, ali pa kupi novega za male pare. Tako da… sreča!
@blitz: ti si en egoistični privoščljivec
Sicer bi se me pa hitro naveličali 
@mitkos: najbolj so na udaru ročke, zadnji menjalnik, zic, trak na balanci in seveda feltne ob skupinskih padcih. Včeraj sem najprej pogledal in porihtal kolo, šele po 500 metrih vožnje sem pa pogledal še sebe
Pa še to sem se bolj grizel zaradi hlač 
Ja no naslednič pa bolj trdno balanco stisni pa bo!
Nergač, če meriš maratone/tekme po številu udeležncev, si se vštel… te povabim 9.9. na Poli maraton… lani nas je vrtelo pedala 8000… noro, ti rečem. Res pa je, da tam ni zmagovalca in verjetno zate ni interesantno… izberejo najstarješega, najmlajšega, največjo skupino, največjo družino, najstarejše kolo, naj- …, samo zmagovalca ne; ne absolutnega, ne po kategorijah.
Je pa potem ruski bife nažiranja PP izdelkov, Poli vlak iz LJ do Moškanjc ter nazaj z dodatnimi vagoni za kolesa ipd.
@Matic. Poli ni nič proti maratonu, ki je na sporedu 25.6. v Cerkvenjaku . pričakujemo 100.000 ljudi, če se jih je ze na mojem brezveznem sprehodu mimo Murske Sobote nabralo 30.000 – če ne verjameš poglej moj blog
haha mal heca more bit.. Franja je zagotovo največji maratob v SLO, Poli pa drugi… Cerkvenjaški pa je razred zase;)
chef, mislim, da je kar nekaj takih, ki ne delajo drugega kot blogajo in na različnih blogih sem opazil, da si rahlo zapel z kakšnim od njih. Nazadnje pri našem milijonarju.
@Štefan: imaš kar prav
@Matic: točno, Poli maraton je pa še večji
Res pa je, da ni tekmovalen, a tudi to ima svoj čar. Žal mi je le za tiste paciente, ki tam vseeno dirkajo. Sicer sem pa tudi jaz že šel na marsikateri netekmovalni maraton, ampak ta ima pa za moj okus vseeno preveč udeležencev 
@blitz: po moejm ne moreš objavit treh kvalitetnih člankov v enem dnevu
Izjema je samo irena sirena, ki pa ima pra poseben (in zato zanimiv) profil bloga.
chefe, se strinjam. Razen, da jaz mislim, da izjem ni.
Chef, svaka čast. Napačno sem te ocenil. Sploh mi nisi zgledal kot tip, ki pregoni Franjo in povrh vsega še med prvimi. Svašta! Jaz sem Franjo sicer pretrpel 8x in sem bil vedno med prvimi 2000 kolesarji. Z bajkom in z minimalnimi treningi. Za največji dosežek kariere štejem, ko sva s kolegom iz “benda” šla gonit na maraton direkt z ohceti…..in uspela seveda. LP
za hlače se ti ni kaj bati chef,po mojem ti bodo pri ganeshi kaj radi še kakšne “šenkali”.. …kar se pa grafa tiče,si pa kr vredu forsiral in držal puls na 170 …koliko si imel na koncu povprečnega
@likard37: ja kako sem ti pa potem izgledal?
@deejay: povprečen pulz sem imel 153. V cilj sem pa pripeljal neverjetno spočit.
Pohvale za članek in graf. Kakšni so pa drugače tvoji podatki (max., anaer., …), če ni skrivnost. PS: Moj graf je pa tak: Vidiš, da sem star in da smo se tudi zadaj zelo mučili.
Trikrat hura za Tehovnika in njegove vzpodbude! Teho, bravo!
Chef, čestitke tudi tebi!
@Milan48: Ko sem nazadnje delal teste, kar je bilo tri leta nazaj, sem imel maksimalen pulz 196, anaerobni prag pa pri 181.
Fantje jaz sem imel smolo. Padec na smartinski. Niti 1 km nisem uspel nardit. Podrano lice “celada niti praske”, vse okončine podrsane, razen ene “leva noga” je pa za to na tej hematom velik kot hruška.
Nic mal sem fuknjen in sem nadaljeval voznjo in prisel do cilja. Zboljsal lanski rezultat za skoraj 45 min. Sam sem imel velike tezave…. galva je razbijala tako da sem imel tudi mal vrtoglavic pšri vzponih.
Prisel sem na cilj. To je vazno! Naslednje leto pa bo boljse. Ce ne bo padca.
Ej je bil to rekreativna prireditev ali pa vojna. Po vaši debati sodeč o rekreativnosti ni bilo ne duha ne sluha.
lp zlato
Ja, eni to res vzamejo kot vojno.
[...] Gre za številke, ki ta maraton uvrščajo med najtežje kolesarske preizkušnje v Sloveniji, Maraton Franja za cestne kolesarje pa brezobzirno postavljajo v kategorijo maratonov za nedeljske kolesarje. Cilj [...]
[...] dolgem času ponovno pišem o kolesarskem izletu. Od maratona Franja sem bolj malo gonil in šele v zadnjih dneh sem na pobudo Mirjam spet počil rit na trd kolesarski [...]
a si že dobu čevelček za menjalnik
Dobu! Ampak so mi že prej poravnali na servisu in super dela. Čevelček je pa v rezervi
[...] resno (nekaj dogodivščin z letošnje Franje si lahko preberete na forumu Bicikel.com ali pa na Chefovem blogu). Priznam tudi, da je fino spremljat napredek, ker te motivira za naprej. Še vseeno pa vas [...]
[...] Bil sem tako zelo fit in posledično seveda več kot samozavesten. Na biciklu sem bil kot maneken in požvižgaval sem si na klancih, ko je večina že vklopila škrge. Na biciklu sem užival. Pa ni bilo treba veliko, da sem se zredil za točno osemnajst kilogramov. Resno delo, služba, mesec ali dva garanja, ko za kolo ni bilo časa niti, če bi ga hotel imeti. Seveda nikoli nisem bil med tistimi, ki brez kolesa ali gibanja ne vzdržijo dlje kot nekaj dni. Brez težav sem se po koncu sezone cel mesec basal s klobasami, pil pivo in lenaril čez vse meje dobrega okusa, potem pa le stežka spet ustrojil tolsto zadnjico za sedenje na kolesarskem zicu. Zato mi seveda ni bilo težko popolnoma pozabiti na kolo. Dodatno me je od rekreativnega kolesarjenja odvračala tudi rekreativna filozofija sotrpinov, ki jim očitno vrhunec pomeni nastop na ultramaratonski dirki, če že ne morejo biti najhitrejši na Franji. [...]