Dirka okoli Slovenije se je uspešno zaključila
Komentiraj
Objavil/a chef 14.5. 2007 ob 07:30 pod Biciklizem, Aktualno, Šport
Zaključek prejšnjega tedna je mineval predvsem v znamenju Evrovizije, o kateri si mislim svoje, dasiravno se je letos prvič zgodilo, da je naša prišla v finale in s tem zrušila mojo cinično teorijo, da Slovenci v tem pač nimamo šans.
Nekateri pa smo v tem času bistveno več zanimanja namenili Dirki okoli Slovenije – DOS-RAS Extreme 2007, o kateri sem pred kratkim že pisal. Alenka Gotar ni bila edina uspešna slovenska predstavnica na kakšnem od evropskih tekmovanj – na naši ultramaratonski dirki smo dosegli dvojno slovensko zmago; prvi je bil Jure Robič, drugi pa Marko Baloh. To pa še ni vse! Kljub mojim skepsam (a vseeno stisnjenim pestem) je dirko končala tudi edina ženska, ki si je sploh upala prijavit na to preizkušnjo! Ajda Opeka si zato zasluži vse čestitke.
Punca je prevozila progo v nekaj več kot 60 urah in si ob tem privoščila nič več kot 55 minut spanca!
V soboto sem se po dolgem času usedel na bicikel in se odpeljal do Planine, kjer sem pričakal tedaj že skoraj zmagovalca, Jureta Robiča. Takole skrajno zajebano se je najprej pripeljal črn Voyager, v njem pa dva od njegovih spremljevalcev. Minuto ali dve sta počakala in se odpeljala naprej. Ni mi jasno, v čem je bila finta, morda samo zaradi boljšega vtisa.
Nervozno smo čakali junaka. Celo pot je letel kot nor, ob koncu pa je tudi on nekoliko počival. Dogodil se mu je tudi padec, ki se ga je pa po mojem bolj slabo spominjal. Ko sem ga vprašal, če je šlo kaj narobe, mi je to kar pozabil omeniti. No, takole se je pripeljal:
V svoji utrujenosti in zaspanosti mu je šinilo skozi misel, da se tu dirka konča, čeprav se je moral po Kačjih ridah dvignit še v Postojno. Smo mu razložili, da ne, da mora še do konca… in je odkolesaril… Ne več bog ve kako hitro, a brezkompromisno je v spremstvu ekipe poganjal proti vrhu. Iz zvočnikov na strehi mu za motivacijo šopa rock, mi pa smo se peljali za njim in se drli v vzpodbudo.
Vmes sem se pripeljal do njega in ga skušal vzpodbuditi z besedami, da ga na vrhu gotovo čakajo ženske. “Ejga, mene žena pa sin čakata!” Pošten dedec, anede?
Pri vojašnici v Postojni se je uradno nehalo meriti čas in lahko smo se na hitro poveselili. Jure je telefoniral (bržkone ženi) in si vzel čas za nekaj fotografij z navijači. Evo naju z Robičem (jaz sem seveda tisti, ki ni totalno zaspan, hehe).
Robičevi bati!!!
Potem se je samo spustil do Epicentra v Postojni in takole zmagoslavno vzdignil bicikel. Čas: 38 ur in ena minuta, kar je bilo celo dve uri bolje od pričakovanega! Sploh ni spal, kolikor mi je znano!
Tam je bila tudi neuničljiva Špela Pretnar, ki je že v četrtek zvečer na štartu izgubila telefon (in ga menda potem tudi našla). V soboto pa so jo, revico, POP TVjevci samo naterali v Postojno. Tako je bila Špela kamermanka in novinarka v enem.
Poglejte portret utrujenega človeka. Bi se mi smilil, pa si mislim, da si je itak sam kriv za tole!
Potem se je, kot je sam dejal, odšel pocrkljat k mladi družinici, mi pa smo med pivopitjem pričakovali Marka Baloha. Malo več kot dve uri smo ga počakali in je prišel:
Na tovrstnih dirkah je ekipa spremljevalcev še posebej pomembna (fantje v modrih majicah), seveda pa je pomembna tudi družina – žena Irma ga v vsem podpira, mulčki so se pa itak privadili, da oče občasno za štirideset ur izgine na kolo.
Markovo kolo, ki je za moje pojme eden od najlepših izdelkov kolesarske industrije.
Ko se je komaj, komaj usedel, mu je kar Irma sezula šprinterice:
Na tej fotki pa vidite najlepšega ultramaratonskega kolesarja, ki pa ni samo lep, ampak tudi hudo dober! Fabio Biasiolo je tokrat žal odstopil , bojda zaradi poškodbe kolena. No, je pa lahko takole poziral po ciljnem prostoru:
A ima kdo šibice za v oči?
Tudi med kolesarje občasno zaidejo lepe punce! Tole je Markova navijačica:
Takole sem pa jaz navezal stike z Red Bullovimi puncami:
Med tem smo čakali in čakali… in dočakali Christopherja Strasserja, komaj štiriindvajsetletnega Avstrijca, katerega ambicije so, da naslednje leto postane najmlajši zmagovalec RAAM-a, dirke prek Amerike.
V cilju je izgledal še najmanj utrujen, celo zelo uspešno se je šalil. Ženske takoj ugotovile, da bi ga kar s seboj domov vzele. Jaz sem bil pa fouš in tiho. Saj priznam, da je fejst dečko:
Prva Dirka okoli Slovenije se je torej uspešno zaključila. Vsi tekmovalci so preživeli in kdor je tole zvozil, je res lahko ponosen nase. Mirne volje mu priznam, da je pravi dec! V cilju me je marsikdo spraševal, zakaj sem manjkal. Niti ne, ker bi me bilo strah, morda sem pa vseeno zadevo vzel preveč resno. Vsekakor pa bi moral trenirati več kot sem, to se mi pa ni ljubilo. Lenoba…
Vsekakor čestitam prav vsem, ki so se prijavili inpokazali na štartu. Posebne čestitke pa tistim, ki ste uspeli!Nekateri so potrebovali za isto pot kar 24 ur več kot Robič. V redu, šli so počasneje, ampak pomislimo, da so morali za to trpeti še eno noč več!
P.S.: Tole je pa reportaža POP TVja. Meni so šle kocine pokonci, ko sem gledal.
Vodja Markove ekipe je faca. Kljub temu, da je Štajerc. ????????
joooo
Bravo Jure, Bravo Marko in vsi ostali. Sam tisto o 90 centih na km, se mi zdi pa res malo malo, če gledamo na to, da nas po takih fantih vsaj poznavalci šprta poznajo. Čestitke tudi tebi za dobre zapise.
A, ja še to sem pozabila, po neobrit bradi se pa zdi, da si ti bicikliral 38 ur, ha, ha.
Hm vsa čast Jutretu za prepičljivo zmago in neverjetn čas. Ampak ob vsem se vedno bolj zamišljam ali je bilo vse skupaj namenjeno le njemu in Marku saj v vseh komentarjih in poročanjih omenjate le ta dva enkrat mogoče še katerega posameznika pa še to ne vseh. Vsi, ki so spopadli z tako preiskušnjo in jo tudi uspešno prevozili so vredni omembe in vseh pohval. Še posebej fantje amaterji in seveda punca. Kot smo opazili so nekeri vozili brez vsakih iskušenj kaj šele take logistike kot jo imajo prvouvrščeni. Zakaj so ti manj vredni ( ne nisi enakovredni so), slovenski športni dnevniki, tedniki, TV in mediji nasploh se naj zamislijo kdaj in kaj naj poročajo. Ko da neki >uvoženi Slovenec> gol v tretji Nemški nogometni ligi vse razbobnajo takoj tukaj pa nejvečjega in najnapornejše kolesarske dirke ne omenjajo. Sramota da v radiskem glasovanju priznan športni novinar sploh ne ve, da DOS poteka prev v vikendu ko on vodi oddajo o špotniku tedna ali mesaeca. Da vse začini pa še izjavi da to ni mednarodna dirka. Na vse to naj se tudi zamisli Kolesarska Zveza, ki ne stori nič, da bi ljudjem bolj približala kolesartvo in ga malo tudi propagirala. Saj upravlja z dokaj velikim skladom ampak le eni vedo kdo ga počrpa. Če mediji nimajo interesa poročat o vele dogodkih potem pa naj zveza zakupi minutke na TV in sama ustvarja oddaje o Slovenskem Kolesarstvu. No še nekrat četitke vsem, ki ste uspešno opravili z DOS pa tudi tistim, ki ste morali predčasno končati že sam štarat na taki šreiskušnji zahteva velik pogum.
@Any: sem se nehal brit, ker tako dajem vtis ful zasedenega človeka
@bolj star bolj nor:
Vedno se je omenjalo zmagovalce. Bo že res, da še vedno zmaga samo eden. Osebne zmage posameznikov javnosti ne zanimajo. Ko smo v soboto po prihodu Strasserja odšli domov, sem se najprej spomnil na tiste, ki bodo prišli ponoči, ko ne bo nikogar tam, niokogar, da bi jih sprejel. Ampak kaj češ, tako je. Ti tekmovalci gotovo niso šli na dirko za svojih 5 minut slave. Če bi šli s tem namenom, potem bi bilo bolje, če bi se prijavili za big braderja.
Kar se tiče KZS… Tako kot UCI nima ničesar z ultramaratonskim kolesarstvom, tako očitno tudi naša KZS nima.
Kar se medijev tiče, pa, prosim, ne bodi naiven. Mediji bodo prišli samo tja, kjer bodo dobili kaj za žret (dobesedno), ali pa če se osebno poznajo.
frajerja sta, tako robič kot baloh …
Dober zapis! Jaz bi dodal še to, da je Robič dosegel povprečno hitrost rahlo nad 30km/h. Malo jih je, ki si predstavljajo kaj pomeni biti 38h na kolesu, prevoziti 1146 km in premagati 10.000m višinske razlike. Jaz si ne predstavljam, kljub temu, da sem bil in sem precej na kolesu. 30km/h, recimo ene 5km, pa lahko vsak poskusi peljati s kolesom. Za rahlo boljšega rekreativca slednje ni problem, za povprečnega Janeza pa je.
@bolj star bolj nor: razumem tvojo frustracijo, vendar koga, poleg kolesarskih navdušencev, pa zanima tisti, ki je en dan za JR prišel v cilj? Prva in edina ženska udeleženka je medijsko še zanimiva, ostali, poleg prvih treh, pa ne. Slednjega se še preklemano dobro zaveda prav Robič. Morda veš za njegov največji dosežek na cestnih dirkah, na gorskem kolesu (kros in maraton),…?
@tomo: 12.000 višinske razlike
O, Ajda je tut kolesarila. Nisem vedela, sicer pa je bla moja sošolka na faksu. Vsa čast, stara… Sej, če ti mulci cele dneve pijejo kri, potem morš nekam, kjer maš mir pred njimi…
@chef: ups, drži
@arabella: ima otroke?
tomo: ima. Ene 30 jih je, pa vsako uro se zamenjajo!
Vsa čast vsem, ki so se lotili te zadeve!
Med drugim sem govoril s Strasserjem in bil je zelo prijetno presenečen nad vzdušjem na štartu, nad navijači ob poti (”sredi noči, ob 2h, 5h so so bili ob cesti in me spodbujali! Fantastično”). Lepo je to slišat od tujca!
@tomo: sej ti je že Grampy odgovoril. Ajda je namreč profesorica matematike…
Ja, raje grem z biciklom okrog Slovenije, kot pa imam vsak dan na grbi 30 mulcev
Sem bla tam, pa lahko rečem, da vsaka čast Juretu in Marku - sta pa Deca!!! Ajdo pa lahko kot stanovska kolegica razumem, da je boljše na biciklu, kot v razredu z malimi “vampirji”. Bravo za pogum!
Chef na fotki zraven Robiča pa zgledaš kot en palček
. Njega sem sicer videl že ene dvakrat, pa sem ga kar dol gledal. Mislim, da ima ene 180cm. Samo opazka na meni smešno fotko.
Drugače pa super prispevek! Sam si niti predstavljam ne, kako je lahko nekdo česa takega sposoben, kot sta Robič in Baloh, pa sem v športu aktiven že vse od malega.
@Any: pozabil sem pokomentirat tisto o 90 centih… Prištej zraven še vse ure treninga, pa boš prišla na 5 centov…
@smeh: mogoče si ga res gledal dol… ampak glavo ima pa definitivno večjo. Ta tip ima po mojem največjo glavo na svetu
Pa tako malo v njej, bi lahko rekli, hehe.
No, ampak to seveda ni res. V glavi mora biti za take dirke kar ornk pošlihtano. Prvo leto je imel na RAAMu ravno zaradi tega težave.
Ko sem jih gledal zadnjič, so pa z ekipo delovali tako rutinirano, da sem samo gledal. Dejansko je bil tip tam samo iz enega razloga: zmagati. Tak je.
Ja super, pol so pa zaslužil. Se bo še naš BDP dvignil.
Kar se pa tiče komentarjev 30 malih “vampirjev”, pa ti draga Lady contessa samo povem, da se jaz prav rada spomnim tega dela moje službe, ker krotiti 30 otrok je s prava motivacijo -milina. Ko enkrat poiskusiš delati kaj bolj realnega, kjer moraš dat na plan tudi dejansko dokazljive rezultate… takrat se ti stoži po 30 malih ne ravno angelčkih, ampak otrocih. Res pa je, da je vsa čast Ajdi, ker jaz bi glih 25 km zdržala pol bi blo pa konc z mano.
@chef, se že veselim novih poročil z dirke po Slo, pa še nekaj- opazila sem, da tudi novinarji nacionalne radijske postaje spremljajo tvoj blog, saj so že nekajkrat omenili: kot se lahko piše po internetnih forumih… in potem nekaj iz tvojih zapisov oz. komentarjev. Bravo, samo še honorar ti naj pošljejo.
@Any: Kaj bolj realnega? Ne vem kaj naj bi to pomenilo, vendar ne sliši se prav spoštljivo do učiteljskega poklica. Žalostno, da to izjavi nekdanja pedagoginja. Učiteljski, pedagoški, poklic je eden najbolj zahtevnih ter odgovornih. Problem je v tem, da se pri nas iz tega poklica dobesedno norca delamo in takšni komentarji tvojim nekdanjim kolegicam in kolegom prav nič ne koristijo.
Tekmovalno kolesarstvo je zelo “realno”, z zelo merljivimi rezultati dela, težaška dejavnost, da so ji redke para. Za moje pojme je veliko lažje kolesariti, kot pa učiti, na katerikoli stopnji, in prevzeti odgovornost za generacije otrok. S slednjim nimam izkušenj, si pa predstavljam, saj je mama pedagoginja.
@tomo:Samo kratek komentar - učiteljski poklic je nekaj enkratnega in najlepšega za tiste, ki si ga želijo opravljati, jaz zagotovo sem ena izmed njih, otroci so me imeli blazno radi , ure biol. pri meni so res bile zanimive, ker so potekale v naravi in ne v učilnici, in otroci so dobili dejansko znanje. Žal je situacija pri nas takšna, da je bolj pomembno koga poznaš in kdo ti bo lahko pomagal priti, do željenega delovnega mesta, kot pa to kaka je tvoja kvaliteta dela. Čista resnica je, da je delo v šoli zame čista poezija. Za delo v šoli mi pa (za razliko od dela v podjetju) nikoli ni bilo potrebno podajati dejanskih rezultatov in utemeljiti, zakaj pa tu niso rezultati doseženi oz. so tu presežki). Res imaš eksterne teste, ki pa so samo odraz tvojega dela skozi leta, vendar, če ti uživaš v tem delu, potem, oprosti ni težko in je v šoli učit, za mene še vedno lažje kot pa delati v podjetju. Pa da ne boš mislil, da tu nisem uspešna. Če nebi bila, ne bi dobivala bonitete.
Strinjam se, da ni za vzeti učiteljskega poklica z levo roko, vendar ga pa tudi ni potrebno precenjevat. Je lep dober poklic, če ga opravljaš z veseljem - tudi ni težak. Pa lep pozdrav tudi tvoji mami in vprašaj jo, če se strinja z mano, me prav zanima.
Problem je samo v tem, ker rezultati učiteljev niso merljivi v tako veliki meri kot recimo rezultati v podjetjih, kaj šele v športu!
@any: koliko časa je minilo, odkar si zadnjič stala pred katedrom?
Kaj če bi nehali razglabljati o problemih učiteljstva in merljivosti uspeha učiteljev? Za to debato je bolj primeren tale moj zapis.
Hvala.
Dej šefe, ne nergaj…
Sej ne bom več…
[…] Franja je po mojem slovenski kolesarski dogodek leta, čeprav to pravijo tako za Dirko okoli Slovenije, kot tudi za dirko Po Sloveniji. Zakaj je Franja večja? Jasno, ker je na vseh treh trasah (sobotni […]