Nergač

Neurejeni, malo smrdijo, fušajo k svina in cel dan nažigajo isti komad … ampak!

Tole familijo bi takoj povabil na žur.

… denarnice pustite doma.

Od mene so dobila dva evra.

Revija Potepanja se te dni predstavlja na sejmu veselici Alpe Adria: Turizem in prosti čas. Kaj prida ne bomo zaslužili, prej obratno, je pa dobra žurka: harmonika špila, šnops šprica iz vsake luknje, vino teče v potokih. Več kot veljaš, več ljudi poznaš in bolj si konec dneva potrjen. Muškati, penine, rebule, modre frankinje, najboljše zvrsti … na koncu se v Sloveniji vse reši za šankom, kar je sicer simpatično, a navsezadnje  nikoli ne veš, kdo si je kaj zapomnil in kdo te bo čez en mesec nategnil, potem pa trdil, da smo se pač narobe razumeli.

Od časa do časa, ko mi uspe s prstov odlepit kozarec, se primajem tudi do našega štanta in prijetno pokramljam z ljudmi. Večinoma so prijetni, absolutni zmagovalec včerajšnjega dne pa je bil stric, oblečen v nekakšno modro haljo, kakršne nosijo modri ovratniki, vključno s kemičnikom, zataknjenim za prsni žep, obut je bil v moderne superge. Smukal se je okoli naše super simpatične hostese. Čisto slučajno sem se okoli nje smukal tudi jaz.

Stari ji je ob koncu pogovora razložil, da če bi bil mlajši, bi ji dvoril. Odkar se udinjam kot novinar in imam večinoma opravka s čudaki, sem razvil sposobnost navezovanja stikov z vseh sort ljudmi.

»Take mlade lepe punce nas naokoli prinesete,« pravi. »Zadnjič je ena mlada prišla k meni domov, sem ji odprl, ker sem mislil, da je kakšna dijakinja brez denarja in išče miloščine.« … naivnost upokojencev je brezmejna …

»Sem jo povabil v stanovanje, kar mi je začela z napravo merit pritisk,« nadaljuje ata iskrivo. »Mi je rekla, da, gospod, vi imate pa tako visok pritisk, vi boste kar umrl! Nujno morate kupit tole napravo!« »In, ste kupili?« vprašam.

»Ja, seveda me je okoli prinesla, ker je bila lepa.«

»No vid’te, gospod, pa ste še vedno živi!«

… ta mi je res uspela …

»Ja, ja, to pa sem,« se zahahlja.

»A jo uporabljate, napravo mislim?« vprašam, da bi ga zamotil, ker je že preveč natančno motril noge najine sogovornice.

»Ah, ne, to pa ne! Žena jo nuca.«

»No, pa je tudi ona še živa, knede?«

»Hehe, ja, joj, deklica, imaš pa tako lepe nogice!«

Dobri so. In potem se čudimo volilnim rezultatom.

Za začetek sem zjutraj ugotovil, da mi je nek pezde na strehi avtomobila razbil jajce. Po prerezani gumi, z neko svinjarijo politem motornem pokrovu sem se torej zjutraj soočil še z jajcem. Avtopralnica me je koštala sedem evrov, pa še to imam srečo, da je fant jajce sploh spravil dol (avtopralnica v Supernovi).

Dan je potem minil razmeroma mirno in brez pretresov, dokler mi na sprehodu s Pippo ni stopil na živec nek naduvanec, eden tistih pač, ki po svetu hodijo s slušalko Bluetooth v ušesu. Pippa na trati lepo počepne in se polula, odpraviva se naprej, nakar se znajde med avtomobili ta cepec in me nadere, da bi moral za psom pospravit.

“Kako? A naj scanje popivnam?”

“Za psom moraš pospravit.”

“A ne vidite, da je lulala?”

“Aha. Je psička.”

“Ja.”

“No, vseeno, nobeden ni dobrodošel.”

“Vseeno je pes bolj dobrodošel kot tvoje reprodukcijsko seme in otroci.”

No, tole zadnje sem obdržal zase, čeprav mi je šinilo skozi možgane. Zadnje čase se trudim držat jezik za zobmi, kar je ob vseh budalah, ki mi pridejo na pot, prekleto težko.

OK, strinjam se, da je treba za psi pospravljat in tudi jaz bi nekomu, ki ne pospravlja pasjih drekov, to smrdljivo svinjarijo najraje razmazal po ksihtu. Preprosto zato, ker ne razumem, zakaj bi jaz pasje dreke pobiral, nekdo drug pa ne. Ampak ne prenašam pa muglnov, ki za avtomobili prežijo na pse in čez celo naselje sikajo lastnikom ne da bi ločili med držo psice, ki lula, in psa, ki serje.

Klinčevi nepomembneži! Eden teži z jajci, drugi pa s predolgim gobcem.

Šele ko se ob njej znajdeš peš, ti je jasno, kakšno degradacijo okolja pomeni ena brezvezna avtocestica. In kako jo morajo preklinjat živali, ki na lepem ne morejo več na drug konec travnika. Da ne govorim o hrupu. Ampak ceste pač potrebujemo.

Beri naprej »

Pojma nimam kdaj in kje se je porezala, me pa glede na to, kako brezglavo bezlja, čudi, da se ni zgodilo že prej.

Ne zaradi rane, to ji je vseeno. Zaradi klinčevega povoja se ji je podrl cel svet in se zdaj drži ko mona, smili se sama sebi in občasno blefira, da ne more hodit. Česa takega še nisem videl. In seveda najde vsako sekundo, da si skuša zadevo potegnit dol. Če je dve minuti sama, ji seveda tudi uspe. In se spet liže po rani.

Pričakujeva sto razneženih komentarjev. Na zadnji fotki je luštna, kot ni bila še na nobeni.

Da še nikoli nismo bili tako razdeljeni kot smo v tem trenutku, smo najprej poskrbeli kar sami, ko smo na volitvah tako trapasto glasovali, da je vlado tako rekoč nemogoče sestavit.Poleg tega smo na prvi dve mesti izvolili na smrt skregana sumljiva tipa, eden je obtožen v aferi Patria, drugi pa bi moral biti obtožen, ampak pač ni, ker ima prave prijatelje. Pravi čudež, da sta izvisela Kresalova in Golobič s svojimi poslanci, za katere se je že zdelo, da so na svojih stolčkih bez ogranićenja trajanja mandata. Tako kot Kučan.

Beri naprej »

Se spomnite Velike Planine? S krpljami ni šlo, še gojzarjev ne bi potreboval, samo dovolj debele nogavice, ker je bilo mraz k svina. Konstanten problem imam, kaj sploh počet pozimi, da bi to opisal v reviji. Ponudbe je veliko, ampak snega pa ni. Sem rekel, da bom šel zdaj pa res krpljat. Ampak spet, snega tako rekoč ni. No, z Borutom iz Pac sports sem se potem tik pred zdajci vendarle dogovoril za krpljanje na Soriški planini in ker je bilo tik pred zdajci, nihče ni imel časa iti z menoj. Včasih mi to še bolj ustreza.

V brunarici sva se srečala z Robijem. Vreme je bilo obupno. Snega ravno toliko, da krplje niso bile čisto brezveze., megla pa taka, da si sam ne bi upal gor.

Beri naprej »

Pri meni je že dobrih sedem mesecev, šteje pa jih deset!

Beri naprej »

Včeraj sem moral v Javna skladišča pa sem se odločil, da bom nakupil še nekaj nujnih zadev: pasjo posteljo za boks v avtu, šponer, rokavice (pozabil) in rojstnodnevno darilo za petnajstletnega mulca. Za darilo rad izberem nekaj, kar bo ljudem dejansko prišlo prav. Sem štejem tudi darila, ki so za mnoge klišejska: ženskam kupujem parfume, perilo in boljše čokolade, moškim podarjam flaše vine.

Ampak s petnajstletnimi mulci je križ. Ne morme jim kupit parfuma, parila ali flaše vina. Petnajstletnikom je vse brezveze. Rahlo obupan sem zavil v eno tistih trgovin, kjer prodajajo vse in celo naletel na sposobno in vljudno prodajalko, ki se je strinjala, da je obdarovanje petnajstletnikov res težava. Dala mi je nekaj prikupno slabih predlogov in bila mi je tako všeč, da sem darilo kupil kar tam. Jaz bi ga bil vesel, ampak mulcu se bo verjetno zdelo brezveze, čeprav bo kot lepo vzgojen blefiral, da mu je kul. Prodajalki sem rekel, da bo čisto v redu, pa še nekaj bom zraven zavil.

“Ja, kaj sladkega, ane?”

“Ali pa raje kaj zelenega!”

Lastniki psov smo nenavadni ljudje, ampak lastniki čivav so zgodba zase. Že ena čivava je preveč in njen lastnik je po mojem mnenju rahlo neuravnovešen, kdor jih ima za cel vojaški vod (več jih ima na primer Paris Hilton, kar pove dovolj),pa je hujši čudak od tistih starih mam, ki doma zbirajo na desetine potepuških mačkov. Kakršen lastnik, takšen pes. In čivava res ne pove nič dobrega. Verjetno ne obstaja pes, ki bi imel tako malo dobrih in tako veliko slabih lastnosti. Pravzaprav ne vem, ali sploh ima kakšno dobro lastnost. Čivava je verjetno luštna samo takrat, ko spi. Čim se zbudi, se spremeni v hudobno beštijo, ki ne mara nikogar, še najmanj pa otroke in druge pse.

Beri naprej »