Nergač

Za začetek sem zjutraj ugotovil, da mi je nek pezde na strehi avtomobila razbil jajce. Po prerezani gumi, z neko svinjarijo politem motornem pokrovu sem se torej zjutraj soočil še z jajcem. Avtopralnica me je koštala sedem evrov, pa še to imam srečo, da je fant jajce sploh spravil dol (avtopralnica v Supernovi).

Dan je potem minil razmeroma mirno in brez pretresov, dokler mi na sprehodu s Pippo ni stopil na živec nek naduvanec, eden tistih pač, ki po svetu hodijo s slušalko Bluetooth v ušesu. Pippa na trati lepo počepne in se polula, odpraviva se naprej, nakar se znajde med avtomobili ta cepec in me nadere, da bi moral za psom pospravit.

“Kako? A naj scanje popivnam?”

“Za psom moraš pospravit.”

“A ne vidite, da je lulala?”

“Aha. Je psička.”

“Ja.”

“No, vseeno, nobeden ni dobrodošel.”

“Vseeno je pes bolj dobrodošel kot tvoje reprodukcijsko seme in otroci.”

No, tole zadnje sem obdržal zase, čeprav mi je šinilo skozi možgane. Zadnje čase se trudim držat jezik za zobmi, kar je ob vseh budalah, ki mi pridejo na pot, prekleto težko.

OK, strinjam se, da je treba za psi pospravljat in tudi jaz bi nekomu, ki ne pospravlja pasjih drekov, to smrdljivo svinjarijo najraje razmazal po ksihtu. Preprosto zato, ker ne razumem, zakaj bi jaz pasje dreke pobiral, nekdo drug pa ne. Ampak ne prenašam pa muglnov, ki za avtomobili prežijo na pse in čez celo naselje sikajo lastnikom ne da bi ločili med držo psice, ki lula, in psa, ki serje.

Klinčevi nepomembneži! Eden teži z jajci, drugi pa s predolgim gobcem.

Šele ko se ob njej znajdeš peš, ti je jasno, kakšno degradacijo okolja pomeni ena brezvezna avtocestica. In kako jo morajo preklinjat živali, ki na lepem ne morejo več na drug konec travnika. Da ne govorim o hrupu. Ampak ceste pač potrebujemo.

Beri naprej »

Pojma nimam kdaj in kje se je porezala, me pa glede na to, kako brezglavo bezlja, čudi, da se ni zgodilo že prej.

Ne zaradi rane, to ji je vseeno. Zaradi klinčevega povoja se ji je podrl cel svet in se zdaj drži ko mona, smili se sama sebi in občasno blefira, da ne more hodit. Česa takega še nisem videl. In seveda najde vsako sekundo, da si skuša zadevo potegnit dol. Če je dve minuti sama, ji seveda tudi uspe. In se spet liže po rani.

Pričakujeva sto razneženih komentarjev. Na zadnji fotki je luštna, kot ni bila še na nobeni.

Da še nikoli nismo bili tako razdeljeni kot smo v tem trenutku, smo najprej poskrbeli kar sami, ko smo na volitvah tako trapasto glasovali, da je vlado tako rekoč nemogoče sestavit.Poleg tega smo na prvi dve mesti izvolili na smrt skregana sumljiva tipa, eden je obtožen v aferi Patria, drugi pa bi moral biti obtožen, ampak pač ni, ker ima prave prijatelje. Pravi čudež, da sta izvisela Kresalova in Golobič s svojimi poslanci, za katere se je že zdelo, da so na svojih stolčkih bez ogranićenja trajanja mandata. Tako kot Kučan.

Beri naprej »

Se spomnite Velike Planine? S krpljami ni šlo, še gojzarjev ne bi potreboval, samo dovolj debele nogavice, ker je bilo mraz k svina. Konstanten problem imam, kaj sploh počet pozimi, da bi to opisal v reviji. Ponudbe je veliko, ampak snega pa ni. Sem rekel, da bom šel zdaj pa res krpljat. Ampak spet, snega tako rekoč ni. No, z Borutom iz Pac sports sem se potem tik pred zdajci vendarle dogovoril za krpljanje na Soriški planini in ker je bilo tik pred zdajci, nihče ni imel časa iti z menoj. Včasih mi to še bolj ustreza.

V brunarici sva se srečala z Robijem. Vreme je bilo obupno. Snega ravno toliko, da krplje niso bile čisto brezveze., megla pa taka, da si sam ne bi upal gor.

Beri naprej »

Pri meni je že dobrih sedem mesecev, šteje pa jih deset!

Beri naprej »

Včeraj sem moral v Javna skladišča pa sem se odločil, da bom nakupil še nekaj nujnih zadev: pasjo posteljo za boks v avtu, šponer, rokavice (pozabil) in rojstnodnevno darilo za petnajstletnega mulca. Za darilo rad izberem nekaj, kar bo ljudem dejansko prišlo prav. Sem štejem tudi darila, ki so za mnoge klišejska: ženskam kupujem parfume, perilo in boljše čokolade, moškim podarjam flaše vine.

Ampak s petnajstletnimi mulci je križ. Ne morme jim kupit parfuma, parila ali flaše vina. Petnajstletnikom je vse brezveze. Rahlo obupan sem zavil v eno tistih trgovin, kjer prodajajo vse in celo naletel na sposobno in vljudno prodajalko, ki se je strinjala, da je obdarovanje petnajstletnikov res težava. Dala mi je nekaj prikupno slabih predlogov in bila mi je tako všeč, da sem darilo kupil kar tam. Jaz bi ga bil vesel, ampak mulcu se bo verjetno zdelo brezveze, čeprav bo kot lepo vzgojen blefiral, da mu je kul. Prodajalki sem rekel, da bo čisto v redu, pa še nekaj bom zraven zavil.

“Ja, kaj sladkega, ane?”

“Ali pa raje kaj zelenega!”

Lastniki psov smo nenavadni ljudje, ampak lastniki čivav so zgodba zase. Že ena čivava je preveč in njen lastnik je po mojem mnenju rahlo neuravnovešen, kdor jih ima za cel vojaški vod (več jih ima na primer Paris Hilton, kar pove dovolj),pa je hujši čudak od tistih starih mam, ki doma zbirajo na desetine potepuških mačkov. Kakršen lastnik, takšen pes. In čivava res ne pove nič dobrega. Verjetno ne obstaja pes, ki bi imel tako malo dobrih in tako veliko slabih lastnosti. Pravzaprav ne vem, ali sploh ima kakšno dobro lastnost. Čivava je verjetno luštna samo takrat, ko spi. Čim se zbudi, se spremeni v hudobno beštijo, ki ne mara nikogar, še najmanj pa otroke in druge pse.

Beri naprej »

Trenutno sem brez avta, zato sem šel danes v Žirovnico z vlakom. Ogledat sem si šel Pot kulturne dediščine, o kateri bom pisal v naslednjih Potepanjih. Se mi je zdelo super. Potujem ceneje, bolj ekološko, sicer skoraj eno uro dlje, a lahko v tem času nekaj naredim. OK, prvič: niti ni bistveno ceneje. Skoraj 10 evrov povratna vozovnica. Plus dvakrat po 1,20 evra za LPP. Če bi šel s svojim avtom in pisal potne stroške, bi še zaslužil, tako sem pač na nuli. Ekologija? OK, vse štima. Se je pa izkazalo, da se do Žirovnice nisem vozil 58 minut, ampak 118 minut (če prištejem še LPP, sem potoval 158 minut). Sem pa v tem času vsaj zares kaj naredil – napisal celoten članek in še tale umotvor.

Namreč, spet smo nekoga povozili.

Ali ga je povozil nekdo pred nami, ne vem, ker nisem škilil. So pa drugi potniki povedali, da je bilo zelo krvavo. Super informacija. Zdaj berem, da je šlo za žensko.

Jaz sem eden tistih, ki ves čas hodijo pod nevihtnim oblakom. Zjutraj sem za začetek pozabil obleči pulover, tako da me je cel dan zeblo, na avtobusu pa sem ugotovil, da sem pozabil zamenjat SIM kartico in sem ostal tudi brez telefona (zaradi zamenjave ponudnika telefonije so mi opolnoči odklopili številko). Potem pa še zamudim v Žirovnico. Vem, v primerjavi z osebnostno tragedijo mrtve ženske in njenih bližnjih je to burek.

Ampak sprašujem se, če bi ta oseba mogoče še živela, če na vlaku ne bi bil jaz. Namreč, v zadnjih dveh letih sem se z vlakom vozil samo nekajkrat. Takole, na pamet, je bilo nazadnje v Bohinju, predzadnjič enkrat v Cinque Terrah (nazaj smo šli z raznašalcem pic, ker so začeli ajzenponarji štrajkat). Pred tem pa sem šel enkrat z vlakom v Kamnik. In takrat smo nekoga povozili.

Že kot otrok sem v živo videl, kako je vlak povozil vrstnika, fanta sem poznal bežno. Povem vam, da je to zelo grdo. Takrat me je tako sesulo, da smo morali vsi prisotni k psihologinji, ki nas je poslala kar domov. Zdaj je bil tam, kričanje otrok, zvok troblje, ropotanje koles in cvilež po tračnicah … in potem grobna tišina, nihče ne kriči več, še vlaka ne slišiš … Kot da bi se zgodilo včeraj. Zaradi te izkušnje po svoje še zdaj sovražim vse, ki se vržejo pod vlak. Zamuda je daleč najmanjši problem. Ne mečite se pod vlak, za božjo voljo!

Zdaj že obvladam protokol. Pričakujte kakšno uro zamude, kolikor traja, da organizirajo avtobus, ki potnike zapelje do naslednje postaje – kamor bi šli lahko tudi peš. Tam so nas naložili na muzejsko Gomuljko (mislil sem, da so jih dokončno upokojili), v obratno smer pa so odpeljali tiste, ki so šli v Ljubljano. Vso to logistiko ureja kakšnih pet mož. So pa ljudje razmeroma mirni, sem ter tja je bilo slišati tudi nekaj črnega humorja.

Me je že strah povratka.

Odnos do psov je v Sloveniji na splošno katastrofalen. Tako odnos lastnikov kot odnos okolice. Prvi se do psov vse prevečkrat obnašajo kot do nebodijihtreba (na kmetih), tako da se včasih sprešujem, čemu psa sploh imajo, ali kot do nebogljenih otročkov (mesta), drugi pa kot do igračk ali kot do strašnih nevarnih zverin. Zato se mi zdi toliko bolj neverjetno, da na našem viškem prevladuje zelo pozitiven odnos in do tega vikenda sploh nisem imel niti ene slabe izkušnje, čeprav so psi pogosto spuščeni in je gostota sprehajalcev precejšna.

Beri naprej »