Nergač

Kopi-pejst z bloga rutartjasa.blog.siol.net:

Po začetnih težavah in zapletih je vse steklo odlično - še bolje, kot sem si mogel predstavljati. Še zadnji dan smo v lokalnih elektro in trgovinah z avtomobilistično opremo kupili nekaj malenkosti in se lotili opremljanja obeh spremljevalnih vozil - avtodoma in renaulta kangoo, ki ga je prijazno posodilo podjetje Trgo ABC. Med delom smo bili glavna atrakcija v Dobrem Polju in mislim, da ga ni bilo vaščana, ki pri Rutarjevih ne bi pokukal v garažo ali v avtodom… Prav vsi pa so radi priskočili na pomoč, zato je bilo delo toliko bolj prijetno.

Rotacijske luči morajo biti spredaj zasenčene, kar smo rešili z nepogrešljivim silver tejpom.

Matija se je danes res izkazal kot nepogrešljiv član ekipe - podaljšal je vse prekratke žice rotacijskih luči, jih lepo speljal po avtodomu…

…zamislil pa si je tudi stikalo, s katerim preprosto izklopimo obe rotacijski luči. Estetsko sicer ni na ravni baročnih ali renesančnih slikarjev, morda bolj eksperimentalnih, le da je povrhu funkcionalno! Pa še dobro izgleda in bistveno bolj zapleteno kot je v resnici.

Jaz sem šel med tem časom v mobilni pisarni v mislih še enkrat skozi celotno progo. Ko nam uspe GPS navigacijo priklopiti na računalnik, smo zmagali!

Manjši problem se pojavi, ko je potrebno rotacijske luči z magnetom namestiti na streho avtodoma, ki seveda ni kovinska. Problem je v kratkem času rešil Marjanin oče, za kar se mu seveda tisočkrat zahvaljujemo. Odrezal je dve kovinski plošči, jima zakrivil robove, da ne bi poškodovali strehe, vse skupaj pa še zavil v folijo. Plošče smo na avtodom zalepili, jasno, s silver tejpom

Luč je sedla na ploščo tako kot je treba.

Kangoojeva odprta prtljažna vrata so izvrstna rešitev!

Montirali smo še CB postaji. Ena štrajka in jutri dobimo drugo, verjetno pa še kakšno rezervo.

Skratka, z delom ekipe sem nadvse zadovoljen. Zaplete rešimo hitro in z dobro voljo, kar mi vliva vse več optimizma. Žal pa ne gre vedno vse dobro in moram povedat, da smo izgubili enega člana ekipe, in sicer serviserja Tomaža. Škoda, da smo izvedeli tako pozno, ampak kar je, to je - služba je vseeno bolj pomembna in fantu je žal. Iščemo novega člana, ki bi se pridružil tik pred zdajci. Četudi ne bo kvalificiran mehanik, ga nujno potrebujemo kot tretjega člana ekipe v kangooju, saj zahtevam, da sta v avtu vedno budna vsaj dva.

Danes ima Tjaša krajšo razpeljavo, iskat gremo rezervno kolo in ekipne majice, pričvrstili bomo zvočnik in potrdili prijavo. Proti večeru bo Tjaša v Postojni prisostvovala tiskovni konferenci, jaz imam sestanek vodij ekip, po njem pa skupaj za kratek čas skočiva še na slavnostno večerjo z žrebom štartnih številk. Kakšna bo štartna procedura, še zdaj ni povsem jasno, a verjamem, da se bodo organizatorji odločili kot je najbolj pravilno - za varnost, čeprav na račun zanimivosti.

V prihodnjih dneh bom na Nergaču bolj malo prisoten, saj sem zaposlen z edinstveno slovensko športno preizkušnjo. V manj kot treh dneh bomo skušali obvoziti Slovenijo. Natančneje, s kolesom bo 1182,3 kilometre obvozila Tjaša Rutar, z ekipo pa ji bomo sledili v avtu in v avtodomu. Ena rahlo nora kolesarka in šest norih spremljevalcev, vsak s svojo zadolžitvijo, ki jo mora ob pomanjkanju spanja opraviti vrhunsko, ob tem pa še pomagati vsem ostalim.

Lansko leto je bilo divje, pa sem samo gledal. Letos bo pa še bolj noro. Včeraj sem cel dan drsal s prstom po zemljevidu, skuam si zapomniti vsako križišče in posebnost. Sama potna knjiga, kjer so navedena vsa križišča, kraji in ostale pomembne točke, je dolga prek 600 vrstic! Jaz sem to lepo skupaj vrgel, malo popedenal in zdaj izgleda celo privlačno.

Kakorkoli, želimo si vaših komentarjev in besed vzpodbude, predvsem med samo dirko. Vse kar boste napisali, bomo s pomočjo ozvočenja posredovali Tjaši, ki bo zaradi tega lažje poganjala pedala.

Če bom imel slučajno kaj časa, bom verjetno spal. Spanci bodo bolj kratki, a verjamem, da takrat sladki. Zato do 12. maja težko pričakujete kakšen pameten zapis. Do takrat pa:

rutartjasa.blog.siol.net

Še sreča, da obstajajo tudi kolesarske trgovine! Zavoljo njih vsaj delno razumem ženske, ki se tako divje zapodijo med cunjice, parfumčke, torbice in police z navlako, ki ji ne poznam namena. Srečno se smejijo, ko preizkušajo različne vonje ali pomerjajo obleke, ki jih sploh nimajo namena kupiti. Potem ugotovijo, da tisto taluštno rumeno torbico res nujno potrebujejo. Zakaj pa, prekleto? Kakšno neumno vprašanje, za k rumenim čevljem vendar! Ampak saj tja gre tudi tista črna! Ne, ne, tista ima bleščice in je samo za zvečer, bela pa tudi ni dobra, ker je usnjena.

Beri naprej

S selitvijo se mi je odprl nov svet! Neizmerno srečo imam, da mi pot do službe vzame le pet minut hoje prek štiripasovne vpadnice, med nizkimi bloki pozne socialistične gradnje in vzdolž Intersparovih skladišč. Do večidel dneva odprtega Merkatorja hodim peš dobrih pet minut, do knjižnice takisto. Pet minut je po svoje veliko. Avtomobil seveda ne pride v poštev, ker nisem razvajen usrane, pa tudi zato, ker bi itak trajalo dlje preden bi ga dobil iz garaže, odprl preklemansko počasna vrata, naredil prekršek, da bi v doglednem času sploh prišel na glavno cesto, potem pa še parkiral 300 metrov zračne linije daleč od doma. S kolesom bi bilo sicer hitreje, ampak s tistim odklepanjem in zaklepanjem kolesarnice, pa potem še priklepanjem bicikla-kripe, bi vsak dan izgubljal živce. Zato je rešitev jasna: izpolnitev otroških sanj, skiro.

Beri naprej

V test bi moral dobiti za moje pojme sanjski avtodom, pa se je nekaj zalomilo, zato je termin prestavljen za slab mesec. Toda v podjetju Porsche Slovenija so možje beseda in če že ni šlo z bivalnim Volkswagnom, so za isti termin rezervirali VW Multivana Atlantis 2.5. TDI.

Beri naprej

Po utrujajočem, skoraj pet ur dolgem sprehodu med policami Ikee, smo se optimistično podali v center mesta z nekaj več kot dvesto tisoč prebivalci. Padova je tipično italijansko mesto - zmedeno, ropotajoče, načeloma lepo urejeno, a mestoma nadvse zanikrno. Italijani so sposobni trg lepo urediti, toda nujno je zasmeten kot po ljubljanskem Pozdravu poletju. Popoldne med kavarnami brni, ropota in cvili avtomobilček, ki nesnago pospravlja.

Beri naprej

Urednikovanje na Siolu je res zabavno, definitivno pa je uredniška politika portala še bolj sproščena kot uredniška politika naše velecenjene revije.¹ Moj današnji prispevek Glupi Slovenci je seveda razburkal dopoldansko internetno klamfanje in jasno je, da so se oglašali predvsem zahojenci brez smisla za provokacijo. V tem primeru je bila itak drugotnega pomena oziroma lahko bi tudi rekel, da je naslov pač dejstvo. Pezdetje so svoje mnenje izražali na takšen način:

Veš kaj si mislijo?? Da bi te nategnili u ta zadnjo, izdajalca priliznjenega hrvatoljubca, to si mislijo, gnoj zagamani marš u hrvatijo, kjer si rojen.
pepi

Tip me je seveda nasmejal. SUrednika Siola razumem in se mu hkrati hvaležen vsakič, ko me objavi na prvi strani. Verjetno bi imel enkrat več klikov, če bi vsaka dva dni objavil provokatorski prispevek o belih in rdečih, Romih, Hrvatih, ali o zagamanih Slovencih. Toda še bolj kot Pepijev komentar, me je danes nasmejal prispevek Nosečnica španskim vojakom omejila dostop do spleta.
²

Beri naprej

1. Beri moj članek o biciklih v majski reviji Avto-Dom, ki izide čez približno teden dni.[↩]
2. Da sem moral imeti miško točno na naslovu in mi je zjahalo Prt Scr!!![↩]

Me prav zanima kaj si mislijo tile fantje:

Beri naprej

Pred leti sem na Mirovni inštitut vozil pošto. Ker so gospe in gospodje z inštituta očitno bolj nočne ptice, sem zjutraj s ključem, ki so ga posodili Pošti Slovenije, odklenil vrata veže in skozi špranjo - preveč nisem smel odpreti, ker bi zatulil alarm - vrečo spustil v notranjost. Po podpise sem se vrnil šele okrog devetih, ko so prilezli v službo. Smotrnost takšnega inštituta me je begala že od nekdaj, od priložnostnih obiskov v po starem smrdečih pisarnah pa imam občutek, da je inštitut samemu sebi namen.

Beri naprej

Verjetno ni normalnega srednje izobraženega mladega človeka, ki ob selitvi ne bi z vsem navdušenjem navalil v Ikeo, kar je zanimiv paradoks, saj gre za nizkocenovca. Kot na primer Lidl ali Hofer. Seveda to ni povsem res. Ikea sicer nudi razmeroma do pretežno ceneno robo, ki pa je ob selitvi, ko je treba kupiti tako rekoč vse, edina normalna rešitev. Več kot to: izdelki iz Ikee so vrhunsko zdizajnirani. Če ne bi imeli vsi enakih Ikeinih omaric in kataloga na nočni omarici, sploh nihče ne bi vedel, da je vitrina koštala 13,95 evra, recimo.

Beri naprej