Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Nergač odslej samo na www.matejzalar.si

Komentiraj

Objavil/a chef 26.01.2015 ob 18:00 pod miks

Ne, poškodba glava ni terjala hujših posledic od dneva hospitalizacije, dveh tednov glavobola in treh tednov zvenenja v glavi, niti nisem bil na medenem mesecu, kot se je šušljalo v komentarjih, pa tudi bloganja se nisem naveličal – je pa res, da ga niti nisem pogrešal. Vzrok je bil zaključevanje enoletne epizode na portalu Publishwall. Postopek je bil precej dolgotrajnejši od mojih pričakovanj, a navsezadnje je uspelo. Tako me boste odslej brali samo še na – že znanem – naslovu www.matejzalar.si. V kratkem bom odprl tudi Facebook stran, svoj osebni profil pa zaklenil za ožj krog znancev.

Če še niste – kliknite na link, branje bo tam prijetnejše za oko:

Veseli me, da blog spet funkcionira na dobrem starem Wordpressu, prilagojen pa je za vse naprave. Mislim, da je pregleden in uporabniku prijazen, brez odvečne navlake. Določene malenkosti, ki so posledica mojega pišmevuharstva v preteklosti, je treba popravit ročno, sicer pa je stran polno funkcionalna. Hvala, Uroš!

  • Share/Bookmark

Tunizija: Nad belim jezerom in pod modrim nebom

Komentiraj

Objavil/a chef 20.12.2013 ob 18:00 pod Biciklizem, Potopisi, miks, Šport

Kot izkušen kolesar sem obe defektirani zračnici in oba trnov polna plašča preprosto zamenjal, ostali člani ekipe pa so se trnja optimistično lotili s pincetami. Opazoval sem to dogajanje, rekel pa raje nič.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ko si na Balkanu …

Komentiraj

Objavil/a chef 19.12.2013 ob 18:00 pod Fenomeni, Natezalnica, miks

Kot ste lahko brali včeraj, smo šli v soboto peš v Škofjo Loko. Ker se nam ni ljubilo peš še nazaj, smo nameravali izkoristiti sredstva javnega prevoza. Žal je škofjeloška železniška postaja precej daleč od središča mesta, a še večja težava se nama je zdel vozni red. Med 15.10 in 18.54 iz Škofje Loke v Ljubljano ne odpelje noben vlak. Dol sva prišla nekaj čez minut čez štiri. V mrazu in megli nama ni preostalo drugega, kot zabubiti se v pajzl, kar je pa spet težava, saj v dobrih dveh urah mimogrede spiješ preveč. S pivom sva se tolažila v Kašči, kjer je šefe predlagal, da bi šla v Ljubljano z avtobusom. Z veseljem, ampak kaj pa psica? Uslužno je poklical na avtobusno postajo in slišala sva nekaj podobnega:

“Dober dan, iz Kašče kličem, tu imam dva gosta, ki bi šla rada v Ljubljano z avtobusom. S seboj imata psa, ali gre lahko zraven?” / “Kako ne veste?” / “Hočete povedat, da je odvisno od voznika?” / “Aha. Hvala lepa.” / “Vesta, odvisno je od voznika.”

Naučili smo se dvoje: prvič, informatorka nima pojma in, drugič, avtobusni red na Alpetouru je odvisen od dobre volje voznika, ki je očitno še vedno alfa in omega, zato lahko on postavlja pravila.

Odločila sva se, da poskusiva srečo. Šefe iz Kašče je povedal, da avtobus vozi ob sobotah vsako polno uro in deset minut. Kakšno minuto prej smo bili na postaji, a avtobusa od nikoder. Seveda, saj vozi vsako uro in deset minut, razen ob 17.10. No, pa tudi ne ob 9.10, 15.10 in 19.10. Krasno! Na -3°C in v megli sva obtičala na avtobusni postaji, verjetno najbolj odvratnem kraju v celi Škofji Loki, s tem da nisva imela pojma, ali bo šofer psa sploh spustil na krov.

Ni nama preostalo drugega, kot zabubiti se v pajzl. V Škofji Loki je pomembno vlogo bufeta na avtobusni postaji prevzela Okrepčevalnica Zećir Zećiri s.p., ki ima zraven tudi slaščičarno. Okrepčevalnica Zamorc, se reče. Mini pasaža, domnevam, da z zaprtima čakalnico in prodajalno vozovnic, je bila zaprta, zato sva morala naokoli in seveda sem izbral daljšo pot, ki je zahtevala plezanje čez ograjo. Šele notri sva ugotovila, da je stranski vhod iz nasprotne smeri, povsem lahko dostopen. Ampak ko si enkrat že zlezel čez ograjo in tvegal življenje s hojo po škarpi deset metrov nad reko, je bolje rinit še naprej in skočit čez žičnato ograjo. Kakorkoli, pajzlu dam deset pik od desetih, čeprav je interier kar od povprečja precej odstopal v pozitivni smeri. Poceni pivo, sumljiva družba, krasno. Celo gruča mladih adolescentov, ki so se v pasaži (z notranje strani je bila odprta) nekaj časa zabavali z brcanjem prižganega telefona, ni razočarala: v sanitarijah so, kot sem opazil kasneje, razmetali straniščni papir.

Z Robocopom sva sicer zadnjih petnajst minut v bufetu porabila za ocenjevanje, kako bi kaznovala te podivjane mulce (zaplemba telefona, hišni pripor, tepež, prepoved nošenja tistih babjih trenirk in tako dalje).

Ko sem se vrnil s stranišča, je bil Robocop besen, češ da – na zalogi je imel nekaj mastnih poimenovanj za voznika – pes dejansko ne sme zraven. Za Robocopa morate sicer vedeti, da je eden največjih poštenjakov z disciplino pripadnikov najelitnejših vojska, medtem ko sem jaz znani blefer, ki mu strategija “cilj posvečuje sredstva” ne predstavlja nobenih načelnih ovir. V takih momentih lahko izbiraš med dvema taktikama: ponižnostjo in zajebanostjo. Ko sem videl voznika, mi je bilo takoj jasno, da moram uporabiti drugo (da mu torej ne smem dati vtisa, da je pomembnejši od mene): “A je to res, da moj pes z nagobčnikom ne sme na avtobus?”

“Samo, če je službeni pes.”

“Seveda je, to je gorska reševalka.”

“Ja, potem pa lahko.”

Seveda sem pričakoval več težav, na primer zahtevo po identifikaciji s kakšno izkaznico, ki je seveda nimam, ali kaj podobnega. A si je tip verjetno mislil, da je bolj varno, če se z menoj ne ukvarja in, konec koncev, nosil sem nahrbtnik, torej sem bil podoben gorskemu reševalcu.

Včeraj sem sicer slišal, da na Norveškem, ki je najbolj uspešna država v Evropi, psom na avtobusih ni treba nosit nagobčnika. Pri nas, kjer smo toliko pametnejši, pa ves čas cvikamo, ali nam bo voznik nekaj dovolil ali ne, navsezadnje pa se moramo zatekati k nategovanju in izigravanju pravil. Ko si na Balkanu, se torej obnašaj balkansko. Sicer si obsojen na ponižno sledenje trapastim pravilom in omejitvam. Od tistih na cesti pa do avtobusnih. Firma raje prepoveduje, kot da bi zaračunavala voznino še psom in morda dobila tudi kakšnega potnika več, tako da se z avtobusi ne bi vozili samo mularija, upokojenci, tisti, ki ne znajo vozit, in luzerji.

  • Share/Bookmark

Peš v Škofjo Loko

Komentiraj

Objavil/a chef 18.12.2013 ob 18:00 pod Potopisi, miks, Šport

Zadnjič smo šli iz Ljubljane v Škofjo Loko. Peš. Čez Polhograjce.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Zvezde domače blogosfere

Komentiraj

Objavil/a chef 17.12.2013 ob 18:00 pod Travelling Without Moving, miks

Na Najdi.si so spet objavili lestvice najbojl iskanih, kjer se precej redno pojavlja tudi moje ime. V prvi polovici leta 2007 je bil Nergač deseti najbolj iskan blog na Najdi.si. Potem teh podatko nekaj let nisem spremljal oziroma me o stanju ni nihče obveščal. Lani je bil Nergač šesti najbolj iskan na Najdi.si, letos pa se je pojavil celo na drugem mestu, za spoštovano kolegico Ireno in pred kuharskim mojstrom Napotom, cerkvenim blogom Duhovna oaza, dopisnico iz Egipta Bato in tako nazaj. Čestitam vsem.

Selitev mojega bloga v okolje, kjer spleta ne urejajo ritolizi1 je sicer tik pred vrati, ki so že na stežaj odprta. Naslov bo drugačen, dizajn spremenjen, koncept pa ostaja enak.

  1. Glej pojasnilo odgovornega urednika na koncu članka.[]
  • Share/Bookmark

Tunizija: Kraljevska etapa

Komentiraj

Objavil/a chef 16.12.2013 ob 18:00 pod Biciklizem, Potopisi, miks, Šport

“Občudovanja vredni patroni,” so si verjetno mislile domačinke kakšnih pet kilometrov od meje z Alžirijo…

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Puščavski pesek

Komentiraj

Objavil/a chef 15.12.2013 ob 18:00 pod Travelling Without Moving, miks

Prtljago iz Tunizije sem v celoti razložil kar v čim bolj neprodušno zaprti kopalnici. Preden sem vse skupaj posesal, sem za štos pometel, zato da sem lahko ocenil količino peska. Žal mi je, da nisem fotografiral, ampak bilo ga je za približno dve škatlici vžigalic. Včeraj pa sem našel nogavice, ki so se ob prvem pranju izmuznile. Preden sem jih ruknil v stroj, sem jih seveda otresel – in to so posledice enodnevnega kolesarjenja po puščavi, s tem da so to samo nogavice, ki sem jih pošteno stresel že tam in čeprav sem jih nosil v prvi, še ne zares peščeni etapi.

Mislim, da sem potem vse ostale prevozil z istimi nogavicami… Hitro ugotoviš, da je brezveze menjat.

  • Share/Bookmark

Kablovje

Komentiraj

Objavil/a chef 14.12.2013 ob 18:00 pod Travelling Without Moving, miks

V Tuniziji sem se večkrat čudil številu naprav, ki so se vsak večer polnile v tovornjaku… v nahujšem primeru sem – je pa res, da sem bil daleč najhujši – priklopil pet rekvizitov: telefon, baterijo za fotoaparat, GPS, sledilno napravo in računalnik. Strašljivo. Predvsem zato, ker mi gre vsa ta elektronika načeloma na jetra – ampak brez nje ne bi mogel pisat dnevnika. Ko sem prejšnji teden lepega dne v računalnik vtaknil card reader, me je na lepem prešinilo, da tole ni čisto normalno:

In ja, tole se je zgodilo čisto slučajno. Dodajte še USB priklope za tipkovnico, miš in zunanji disk, pa smo tam. USB ključa se v ozadju valjata čisto slučajno, ker imam pač razmetano mizo.

Da je mera polna, sem se v zadnjem tednu srečal s kar tremi novimi napravami. Kupil sem nov telefon (že po petnajstih minutah sem ga skoraj zabrisal skozi okno) in v preizkus dobil še dve novi Garminovi uri. Preveč za mojo sposobnost dojemanja tehnikalij… Tako si lahko zraven predstavljate še tretjo uro…

  • Share/Bookmark

Tunizija: pot na Tatooine

Komentiraj

Objavil/a chef 10.12.2013 ob 18:00 pod Biciklizem, Potopisi, miks

Poznate tisto foro, ko potujete na drug kontinent in v osemnajstih urah zamenjate osem prevoznih sredstev (če zraven štejem še oba letališka avtobusa)? In potem si želiš še več akcije in se zveler usedeš v deveto vozilo, Iveco Magirus, letnik 1985 pa gas po okolici Touzerja. Jutranja kulisa je bila videti kot dopust po mojem okusu!

Za zajtrk je bila župca. Za tovornjačkom1 je mlakuža, ki ji pravijo jezero. Morda bi lahko zabredel nekje do kolen, je pa res, da bi se potem slej ko prej pogreznil  v pesek in se zmočil do pasu.

Tam smo bili zato, da bi gonili bicikle. Dotlej v celem letu, bržkone še pa kakšen mesec dlje, sploh nisem resno sedel na kolesu, česar pred odpravo nisem obešal na veliki zvon. Zanašal sem se na talent in bogate izkušnje ter se tolažil, da je hribolazenje skoraj isto.

Skozi El Hammo smo se peljali že ponoči. Čez dan ni dosti bolj živahno…

Za mestom je oaza. Menda so obirali datlje, ampak jaz tega nisem videl. Po mojem delajo bolj počasi ali pa sploh ne. Mi nismo imeli zadržkov.

Ko smo malo naprej sredi ničesar z glavne ceste zavili levo, nam je veter butnil naravnost v ksihte. Mislim, da česa takega še nisem doživel. Če malo pretiravam, je bilo peklensko vroče, zagotovo pa več kot trideset stopinj, in zrak suh kot poper. Ampak zaradi tega prekleta zahodnika sploh ni moglo biti vroče, občutek na koži je bil nekje med cvrenjem in nekoliko neprijetnim zračnim hlajenjem. Kamorkoli pogledaš… sama rumenkasta ravnica z belimi zaplatami soli. Safr.

Kilometri in kilometri takšnega terena. Garmin mi je povedal, da smo bili do 19 metrov pod morsko gladino.

Priznam, da sem zaradi vetra rahlo oboleval in navsezadnje grupo zbobnal na kup, tako da smo zadnje kilometre pregonili kot se spodobi, na smene, sicer bi po mojem slej ko prej vsi obupali. Kam smo šli? Da prideš na Tatooine, ni treba v vesolje. Tatooine je v Tuniziji.

Filmarji kulise za seboj največkrat podrejo, tukaj pa so jih pustili in so danes turistična atrakcija. Škoda, da nisem fanatični ljubitelj Vojne zvezd. Očitno bom moral celo serijo pogledat še enkrat. Vstop je prost, zato pa se plača parkirnino. Lokalni glavar se je celo spomnil, da bi nam zaračunal parkirnino za bicikle – očitno obstajajo tudi podjetnejši ljudje od Župankovića! No, Tilen mu je razložil, da tega pač ne bomo plačali – in je bilo tudi v redu. Mimogrede, ne sanja se mi, kdo kupi te čudne skulpture in stekleničke s puščavskim peskom…

Ali da bi se za dinar fotografiral s puščavsko lisico, ki jo v naročju prenaša fant na fotografiji. Nekaj težav sem imel, da sem mulcem preprečil pritiskanje na knofe šalthebla.

Sicer pa, to je to.

Pozno popoldne je pokrajina zažarela.

Do Kamelje glave je treba premagat še malenkosten vzponček…

Ali, če pogledamo od daleč…

In to je Kamelja glava:

Čuva jo nekaj krotkih psov. Turistov je sicer precej, recimo, da smo srečali deset avtomobilov, pa še to so bili bolj ali manj na kupu.

To je tisti štrcelj, če ga gledaš z vrha.

Tilen komunicira s podšefom Yassinom. Yassine ne ve, kje je kamelja glava, Tilen pa ne ve, kje je Yassine.

In če smo začeli z zajtrkom, končajmo z večerjo…

In če še koga zanima taka jeba… v drugi polovici januarja grejo še enkrat!

  1. Poimenovanje tovornjaček je interna fora. Ženske nimajo pojma.[]
  • Share/Bookmark

Širjenje osnovne dejavnosti … na škodo potrošnika

Komentiraj

Objavil/a chef 9.12.2013 ob 18:00 pod Fenomeni, miks

Ob besedni zvezi širjenje osnovne dejavnosti, ki naj bi konotirala napredek podjetja v smislu približevanja storitev potrošniku, me vedno nekoliko zaduši v pljučih, po hrbtu dobim rdeče izpuščaje, samodejno stisnem pesti in zasrbi me jezik. Menedžerji in piarovci širjenje osnovne dejavnosti predstavljajo kot sposobnost prilagajanja podjetja na zahtevno poslovno okolje, čeprav pojma nimajo, kaj širitev osnovne dejavnosti pomeni v praksi. Osnovna težava je seveda v tem, da že srednji menedžment redko pogleda, kaj počno v operativi, če že, pa itak nima pojma, za kaj sploh gre. Generalni direktor podjetja se hvali z diplomo iz ekonomije in magisterijem iz prava ter diplomo MBA. Tri leta je bil član uprave lesarskega podjetja, potem eno leto v zavarovalnici, tri naslednja leta se je udinjal v igralniškem poslu, vedno seveda na vodilnih položajih, potem pa je postal direktor Pekarne d.d. Seveda še nikoli v življenju ni spekel kruha. Okus kruha iz Pekarne ga niti ne zanima – ocenjuje zgolj uspešnost podjetja, pri čemer prodaja ni nujno najpomembnejši kriterij.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »