Nergač

Več je oslov kot pastirjev

Nergač odslej samo na www.matejzalar.si

Komentiraj

Objavil/a chef 26.01.2015 ob 18:00 pod miks

Ne, poškodba glava ni terjala hujših posledic od dneva hospitalizacije, dveh tednov glavobola in treh tednov zvenenja v glavi, niti nisem bil na medenem mesecu, kot se je šušljalo v komentarjih, pa tudi bloganja se nisem naveličal – je pa res, da ga niti nisem pogrešal. Vzrok je bil zaključevanje enoletne epizode na portalu Publishwall. Postopek je bil precej dolgotrajnejši od mojih pričakovanj, a navsezadnje je uspelo. Tako me boste odslej brali samo še na – že znanem – naslovu www.matejzalar.si. V kratkem bom odprl tudi Facebook stran, svoj osebni profil pa zaklenil za ožj krog znancev.

Če še niste – kliknite na link, branje bo tam prijetnejše za oko:

Veseli me, da blog spet funkcionira na dobrem starem Wordpressu, prilagojen pa je za vse naprave. Mislim, da je pregleden in uporabniku prijazen, brez odvečne navlake. Določene malenkosti, ki so posledica mojega pišmevuharstva v preteklosti, je treba popravit ročno, sicer pa je stran polno funkcionalna. Hvala, Uroš!

  • Share/Bookmark

V ZDA je orožje nujno

Komentiraj

Objavil/a chef 17.12.2012 ob 18:00 pod Fenomeni, miks

Seveda sem proti pravici do nošenja orožja, ampak če bi živel v Ameriki, si v šolo ali v kino ne bi upal brez pištole. Z vsakim množičnim pokolom postaja bolj jasno, da v ZDA posest orožja ni samo pravica, ampak že kar nuja, če hočeš zaščititi nedotakljivost življenja – sebe ali učencev ali ljudi, ki so si prišli pogledat premiero Batmana. Kot mulc sem s seboj vedno nosil solzivec, ker so me kar naprej buzerirali nasilneži in tatiči, v ZDA pa, se bojim, taka zaščita ne pomaga prav dosti, ker psihopati okoli hodijo z avtomatskim orožjem, ki ga popolnoma obvladajo, saj jih je te veščine naučila mama. Tako kot je mene naučila likat, je malega Adama naučila streljanja z avtomatskim orožjem – česar jaz, na primer, sploh ne znam. Da ne bo kdo mislil, da je fant na strelski pohod prišel s puško, kakršne imajo člani naših lovskih družin. Ne, razen dveh pištol, s katerima je menda streljal v šoli, je imel v avtu še Bushmaster Firearms AR-15, ki jo v ZDA v akciji dobiš že za 729 dolarjev, kar je manj, kot stane rekreativni bicikel.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nesojena mati

Komentiraj

Objavil/a chef 15.12.2012 ob 18:00 pod Pippa, miks

Tokrat je še huje kot je bilo prejšnjič. Zdaj se ji sploh ne ljubi več ven. Deloma verjetno tudi zaradi mraza. Ker nič ne je, niti ne pije, je ni treba dol peljat niti na stran. Odkar sem ji pobral igrače, se niti s tem ne ukvarja, ampak samo še ždi in vstane samo toliko, da prerazporedi brikete, ki jih je po stanovanju shranila za hude čase. Resen pogled, še bolj popolna samosvojost. Zdaj, na primer, zjutraj spoh noče ven. Ko jo na silo spravim iz stanovanja (nosim jo!), na sprehodu samo čaka, da bova končno obrnila. Sčasoma se je navadila, da če se sredi dneva lepo oblečem, sama odide v boks, ker ve, da bo morala počakat. Zdaj noče niti na ukaz. Če se derem, pa tako nesrečno gleda, da ji pač dovolim prosto gibanje tudi, ko me ni. Itak je že zdavnaj nehala uničevat in razmišljam, da bi boks kar pospravil. No, zadnjič se vrnem domov, psica pa spet leži na postelji, še sreča, da na njeni dekci, brez kančka slabe vesti. Ko me je videla, da se smejim, se je samo še preložila v pozicijo za čohanje.

Za dostojnost ji je seveda malo mar.

  • Share/Bookmark

Ljudstvu oblast!

Komentiraj

Objavil/a chef 14.12.2012 ob 18:00 pod Natezalnica, miks

Težko verjamem, da je na svetu še veliko primerljivo ogabnih republik, kot je naša. Vsak lump, ki bi rad ali zaviral postopke ali uveljavljal takšne in drugačne privilegije, se lahko za vsako figo pritožuje na Ustavno sodišče, kjer pa itak sedijo od politike nastavljeni fantje – če je recimo predsednik republike isti nečak stricev iz ozadja, ki imajo vpliv tudi na večino v Državnem zboru, si lahko mislimo, kaj to pomeni. Butalci smo bili preneumni, da bi v času debelih krav razumeli, kako so nam državo ukradli privilegirani lopovi vseh barv, ki jih zanima samo ohranjanje privilegijev, ki so si jih leta 1991 zapisali kar v … ustavo. Kupovali smo nove avtomobile in telefone, letali na dopuste v Hurghado, plačevali tri jurje in pol po kvadratu za obupne ljubljanske novogradnje in volili barabe vseh vrst – in dlje, ko smo imeli državo, hujše barabe smo si nastavljali – sploh na lokalni ravni. Popovič, Kangler, Janković – pa kako je mogoče, da je slovenski narod tako zabit? Po eni strani se slovenstvo razburja, ker imajo direktorji bruto plače osem jurjev mesečno in to nujno primerjamo z neto minimalno in povprečno plač, razlike povprečen Slovenec itak ne razume, po drugi strani pa izvolimo najhujše izrodke turbokapitalizma, večkrat zaporedoma, in ob tem še mislimo, kako fajn je imeti na politični sceni nove obraze – ki so jih seveda nastavili stari obrazi.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pozimi s pametjo v nogah

Komentiraj

Objavil/a chef 13.12.2012 ob 18:00 pod Aktualno, miks, Šport

Pri najljubšem prodajalcu že najdete decembrsko-januarsko številko revije Tekac.si s čudovito Petro na naslovnici. Naročila sprejemajo tukaj, lahko se pofočkate tudi na Facebooku. Spodaj uvodnik. Vreme za tek bo menda v naslednjih dneh malo bolj ugodno …

Kdor je pred in med letošnjim Ljubljanskim maratonom preklinjal vreme ali celo razmišljal, da bi se nastopu odpovedal, je lahko že naslednji teden ugotovil, da jo je Ljubljana odnesla zelo poceni. Teden dni kasneje je New York doživel katastrofo, ki se je tokrat močno dotaknila tudi tekačev po vsem svetu. Ne le tistih, ki so obtičali v New Yorku in, kljub temu da so prepotovali pol sveta, ostali brez nastopa – in tudi to ni bila katastrofa, če pomislimo na ljudi, ki so ostali brez strehe nad glavo. Ampak Newyorčani so pokazali, kaj pomeni s ponosom in trmo kljubovati naravnim nesrečam. Nimam v mislih samo tekačev, ki so tisto nedeljo kljub odpovedi maratona vseeno tekli po mestnih ulicah. Američani, še posebej tisti, ki živijo v New Yorku, so trpežni in k uspehu naravnani ljudje, od katerih se lahko marsičesa naučimo, čeprav jih včasih podcenjujemo, ker na primer nimajo pojma, kje je Slovenija.

Kaj je proti taki katastrofi slabo vreme? Mraz in snežinke niso izredne razmere, ampak normalen pojav, ki ga moramo tekači sprejeti ne kot težavo, ampak kot izziv. Zima je obdobje, ko je namesto tekaških copat pametno obuti planinske, smučarske ali smučarskotekaške čevlje, morda celo krplje, ob večerih pa tudi copate za dvorano. Zima je čas sprostitve, še posebej december, ko so dnevi najkrajši in zabava na vrhuncu. Takrat vseeno ne smemo zaspati, ampak nadaljevati z alternativnimi načini vadbe, ki niso namenjeni samo izboljševanju dosežkov in lajšanju težav, ki se pojavijo med sezono, ampak tudi zabavi. Zato tokrat pišemo o sladkem zimskem izzivu aktivnega počitka. O alternativnih načinih zimske vadbe, o treningu moči za tekače, o popestritvi tekaške vadbe na tekalni stezi in o tako rekoč obveznih zimskih spremljevalkah, čelnih svetilkah.

Ljubljanski maraton je bil za mnoge ne samo največji, ampak tudi zadnji izziv. Zdaj aktivno čakamo na pomlad in se že oziramo proti prvemu vrhuncu tekaške sezone: proti Malemu kraškemu maratonu v Sežani konec marca. Zato tokrat objavljamo reportažo s sežanskega Krasa, kjer lahko pljuča pozimi predihamo na toplejšem zraku – če se le izognemo burji. In pregledamo teren pred naslednjim nastopom.

V imenu celega uredništva vam želim ne samo veseli december in lepe božične praznike, ampak tudi, da bi preživeli čim več aktivnih uric. S pametjo v nogah: sproščeno, z mislijo, da tek ni vse, je pa eden od boljših načinov zabave. V letu 2013 pa želim uspešno tekaško sezono!

  • Share/Bookmark

Snežena pasja akcija

Komentiraj

Objavil/a chef 9.12.2012 ob 18:00 pod Pippa, Travelling Without Moving, miks

Včeraj smo s psicama na Rožniku razdevičili travnik pod cerkvijo. Niti jaz se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje vesel snega v Ljubljani. Vedno sem nergal. Jah, s psico je svet lepši in ko jo vidiš, kako z gobcem zarije v sneg, se še sam otroško veseliš. Fino, da je Pippa med množico psov dobila sorodno dušo. Spoznajte Kallie!

Boj za igračo – in pri teh stvareh s Pippo ni zajebancije.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Gasilski koledar

Komentiraj

Objavil/a chef 7.12.2012 ob 18:00 pod Fenomeni, miks

Prostovoljna gasilska društva so verjetno najbolje organizirane prostovoljne organizacije v Sloveniji. Tako koristnih ljudi, ki povrhu vsega delo opravljajo zastonj, je pri nas malo. Zato njihovo delovanje seveda odločno podpiram, ob nekaterih priložnostih tudi s skromnim finančnim prispevkom. Kdor ga zmore, a gasilcem vseeno ne da prispevka za njihovo delovanje, je navaden pezde. Ko bo prišel rdeč petelin, bo pa jamral. Seveda ni nenavadno, da so prostovoljni gasilci najmanj cenjeni v Ljubljani. Češ, saj so več pijani, kot trezni – kot da to ne velja za večino Slovencev. Drugod po Sloveniji pa opažam, da so prostovoljni gasilci izjemno spoštovani. Ponekod so prostovoljna gasilska društva glavni nosilci vaškega dogajanja. V Miklavžu pri Ormožu, recimo, je ogleda vreden samo gasilski dom, kjer so uredili odličen muzejček gasilskega orodja, unoform, brizgaln, dokumentov itd. Imajo svoje vino, svoj šnopc in seveda … koledar.

Zadnjič pa se mi je zgodilo nekaj groznega.

Pozvoni. Dvignem domofon. “Dober dan, gasilci, PGD Vič, prodajamo koledarje, lahko prosim odprete?”

Seveda sem z veseljem odprl in potem z grozo ugotovil, da sploh nimam denarja. Niti evra. Zadnje fičnike sem zjutraj pljunil za kofe, potem se mi pa ni ljubilo na bankomat. Kartic verjetno ne sprejmejo … Kaj mi je torej storiti? Najprej sem razmišljal, da bi enostavno pobegnil ven in me pač ne bi bilo doma. Mogoče bi medtem že prišel do bankomata in se vrnil z denarjem, naš blok je pač ogromen in zelo verjetno se bodo v njem izgubili in morda sploh ne bodo našli ven. Druga možnost je bila slabša. Lahko bi jim po pravici povedal, da nimam denarja. Niti evra.

Ampak verjetno se vsi strinjamo, da je to najbolj bebav izgovor skopuhov, ki nimajo face, da bi naravnost povedali: “Ne, ne bom dal niti evra za vaš grd koledar z motivom postroja vaših mladih gasilcev, ker imam že deset različnih sponzorskih koledarjev, k sem jih dobil zastonj, in me ne zanima, kdaj godujejo svetniki ali kdaj bo polna luna, in ker sem navaden brezobziren skopuški pizdun, ki se mu nikdar ne bo zgodilo, da bi potreboval pomoč gasilcev.”

Ne, jaz nisem tak.

Zato sem se odločil, da se bom potuhnil.1

Je pa res noro, da ne znajo zrihtat koledarjev, ki bi jih človek z veseljem pogledal. Na koledarju PGD Miklavž pri Ormožu, na primer, so gasilke. V smislu: “Pripravljene na akcijo!” ali “Pogasimo vaš ogenj!” Nekaj takega. Tak koledar človek z veseljem ne samo kupi, ampak tudi obesi v garažo. No, seveda bi bilo treba natisnit tudi različico za ženske.

Zdaj moram nekako dobit gasilce, ker imam slabo vest.

  1. Pa še nekaj evrov sem prišparal, hehe.[]
  • Share/Bookmark

Sprava slovenskega naroda?

Komentiraj

Objavil/a chef 6.12.2012 ob 18:00 pod Aktualno, Natezalnica, miks

V Ljubljani protestiramo zato, ker smo na splošno razočarani. Kangler je samo eno izmed imen in zlahka bi mu ob bok postavili vsaj Jankovića, ki pa v Ljubljani ostaja razmeroma priljubljen. Večkrat se vprašamo kako je mogoče, da so bili Mariborčani tako neumni, da so izvolili Kanglerja. Jaz vedno odgovorim z vprašanjem, kako je mogoče, da so Ljubljančani tako neumni, da so izvolili Jankovića. Kot slišim, bistvenih razlik med županoma največjih slovenskih mest ni. Da to še ni jasno razvidno, kot na primer v Mariboru, je posledica boljše razvitosti prestolnice. Protestiramo proti sistemu in za spremembe. Vemo kaj hočemo, ni pa nam čisto jasno, kako bi do tega prišli. V bistvu za to sploh nimamo realnih možnosti – če bi jih imeli, nam sploh ne bi bilo treba protestirati, ampak bi vladi vljudno posredovali predloge in pričakovali, da bodo sem ter tja kakšnega tudi sprejeli, ne da bi jim opozicija pri tem nalašč nagajala samo zato, ker je opozicija, pa bi raje bila pozicija. V bistvu si želimo, da bi se naši predstavniki o nujnih spremembah vljudno pogovorili. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Do sprave s kompromisi

Komentiraj

Objavil/a chef 5.12.2012 ob 18:00 pod Aktualno, miks

V nedeljo zvečer sem mislil, da bo več kot polovico tviterašev zadel srčni infarkt. Katastrofa! Zmagal je Borut Pahor! Zmagal je človek, ki je obljubil, da bo temelj njegovih dejanj povezovanje. Zmagal je človek, ki se bo zavzemal za spravo. Zmagal je človek, ki je prepričan, da se lahko iz krize izvlečemo samo s spravo. V to je prepričana tudi večina Slovencev. Tudi tistih nekaj, ki so zagrizeno volili Danila Türka samo zato, ker je Igor Lukšič pred nekaj meseci v oportunistični borbi za stolček predsednika stranke izjavil, da je glas za Pahorja isto, kot glas za Janšo. Ampak Türk je popušil na celi črti. To ni nenavadno, saj je bil slab predsednik in je med svojim mandatom in v predvolilno kampanjo naredil vse za to, da se je ljudem zameril. Ko je postalo jasno, da ni prepričal niti tretjine udeleženih volivcev, je bilo narobe čisto vse, razen to, da je bil najslabši predsednik države v zgodovini Republike Slovenije – kar so rezultati zelo očitno pokazali.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Na obisku

Komentiraj

Objavil/a chef 2.12.2012 ob 18:00 pod Travelling Without Moving, miks

Moj petkov prispevek na blogu so v soboto objavili v Primorskih novicah.

Pa naj še kdo reče, da blogerjev ne jemljejo resno. Je pa res, da jih verjetno bolj resno jemljejo, če so v cajtengih. Nimam nobene dobre fotke z brki, sem ji pa poslal kar tole z divjega lova.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »