Nergač

Ko sem se v soboto zbudil po kakih treh urah spanja – potem ko sem bil prejšnji dan pokonci točno 25 ur in je bila za menoj najprej deseturna tura, potem pa še dobre tri ure žura v nekem blejskem kotlu, sem bil kot prerojen. Kot da nisem nikjer bil in kot da nisem ničesar spil. No, tistih n redbullov sem sicer čutil, za vodko pa Blejce sumim, da jo šparajo – led dela čudeže – in so nas očitno celo noč nategovali. Mnenja, ali je bila to naša sreča ali smola, so deljena, dejstvo pa je, da sem doma celo soboto prevegetiral. Ker sva se bala vremena, je tura na Planjavo odpadla, zato sva z Urbanom v nedeljo načrtovala Porezen – če bo vreme. Ko sem se ob pol devetih zbudil, je bilo. Ne pomnim, kdaj sem šel nazadnje tako pozno v hribe.

Beri naprej »

Na telefonu imam za zvonenje nastavljenega, koga drugega kot Scatmana. Super. Ampak problem je, da imam isto pesem nastavljeno tudi za bujenje. Enostavno se mi ne ljubi zamenjat, čeprav ga vsako jutro preklinjam. Ko me je v petek zbudil ob štirih zjutraj, me je dobil na napačni nogi. Še čez petnajst minut, ko sem opravil vse formalnosti od praskanja do tuširanja, sem razmišljal, da bi Bokiju enostavno poslal SMS z vsebino “Zaružu sem, me ne bo.” Tako bi naredil slabič. Jaz sem ob 4.30 vseeno sedel v avtu in odšibal do Koče pri Savici. Šli smo čez Komarčo do Triglavskih jezer in čez Komno nazaj. Beri naprej »

Zadnjič sem pisal o prometnem znaku, ki ga ne more upoštevati nihče, ki premore nekaj zdrave pameti. V komentarjih se je celo pojavilo mnenje o hierarhiji prometnih znakov, ki da naj bi jih vsak posameznik upošteval ali ne, pač po svoji lastni presoji. To je v praksi sicer res, sploh v Sloveniji, ki je po prometni ureditvi dosti bolj balkanska država kot si priznavamo. Hierarhija prometnih znakov, sploh če so okrogli z rdečo obrobo, pač ne obstaja, saj so prometni znaki za prepovedi za prometne udeležence obvezujoči, poleg tega pa je kršiteljem tudi zagrožena globa. Da na opisanem mostu policist nikoli ne bi zapisal kazni, jaz malo dvomim, saj sem plačal že v dosti hujših okoliščinah¹. Hkrati pa je dejstvo, da policist ob nespoštovanju prometnih predpisov ne izreče globe, niti opozorila, še en dokaz balkanskosti, ki se je vedno bolj sramujem. Bolj ko se trudim spoštovati predpise, večjega idiota se počutim!

V petek smo v Bohinju prišli še korak dlje! Kopat smo se šli na Ribčev Laz, a pred odcepom za veliko plačljivo parkirišče pred jezerom je stal občinski redar, ker da naj bi bilo ob jezeru vse zasedeno. Usmeril nas je kar na travnik, pred katerim stoji tak prometni znak:

Beri naprej »

1. Ker sem med nevihto, sodnim dnem, pravzaprav, prečkal cesto izven prehoda za pešce![↩]

Po slab teden dolgem oddihu v kampu Menina v Zgornjesavinjski dolini še težje razumem tiste, ki julija in avgusta rinejo v obmorsko gnečo. Da bi v najhujši vročini rinil nekam, kjer je še bolj vroče, se mi zdi s stališča zdrave pameti anomalično, če pa se lahko v istem času umaknemo v gorski svet in se kopamo v jezerih, tolmunih in bajerjih, kjer je temperatura voda nižja od trideset stopinj. Sicer sem teden nameraval preživeti čim bolj aktivno, a je navsezadnje minil v znamenju poležavanja.

Ko je prišel Kruhinmleko se je začelo še kar dobro in tako sva v ponedeljek iz Matkovega kota, doline, ki leži zahodno od Logarske, skočila do Matkovega škafa.

Beri naprej »

… in še enkrat Štop! za zdravo pamet.

Često si mislim, da me na slovenskih cestah nič več ne more presenetiti, pa potem vedno znova naletim na kapitalno neumnost, ki si jo lahko po mojem zamislijo samo totalni norci. Takole je videti pontonski most pred Lučami v Zgornjesavinjski dolini.

Gre za eno od najbolj priljubljenih kolesarskih poti, kjer najbolje pripravljeni šibajo s Pavličevega sedla ali nanj, Celjani pa menda zanosno kolesarijo v Logarsko dolino, seveda točno po tej poti. Malo niže v dolini sicer stoji tabla, ena od tistih, ki so jih pred časom postavili kot opozorilo voznikom, da gre za priljubljeno kolesarsko traso. Ampak po totem mostu je kolesarjenje prepovedano, torej z biciklom enostavno ne smeš čez, ampak mora kolesar očitno razjahati in se napotiti čez z biciklom na ramenih. Neverjetno!

Lahko si samo mislim, kaj je vzrok tej pogruntavščini – vsak kolesar ve, da so kovinski mostovi v mokrem vremenu peklensko nevarni in na takih zadevah včasih ubrišejo tudi najboljši. To seveda velja za vse pontonske mostove, pa tudi za železniške prehode (tračnice so po mojem še bolj nevarne), samo da je ponavadi vožnja tam dovoljena. Pred Lučami pa ima nekdo kolesarje spet za totalne idiote, ker od njih zakonsko zahteva, da čez most pešačijo ali enostavno obrnejo. Ljudje so sicer, sploh Slovenci, sicer pošteni, ampak samo dokler ne gre za njihovo lastno dobrobit, so pa tudi dovolj pametni, da take določbe enostavno ignorirajo in … seveda, kršijo zakon! Pa saj so v to dejansko prisiljeni! Podoben problem je izpostavil tudi Žiga Turk, ki je iz prometa uporabil nekaj drugih primerov, zaključil pa tako odlično, da si bom za zaključek kar sposodil njegov citat. Prosim, brez zamere!

Med državo in državljani obstaja nenapisan pakt. Država naj postavlja razmeroma razumna pravila in državljani se jih bomo držali. Če je nerazumnih pravil preveč, začne sistem razpadati. Ljudje množično kršijo nesmiselne omejitve hitrosti, rdeče luči in smisel voznih pasov. Ko se tega enkrat navadimo, tudi smiselnih omejitev ne jemljemo več prav resno.In edina ideja, ki pride uradnikom na pamet je, da se povišajo kazni.

Žiga Turk, Turkov čas-opis, Tri šoferske, 19. 7. 2010

Kako tipično zame! Da najprej zaradi površnosti zaserjem in potem improviziram kot raketa. Včeraj sem prispel v kamp Menina – ki je, mimogrede, po mojem mnenju med top5 ali celo top3 slovenskimi kampi – in ugotovil, da mi za postavitev šotorske prikolice manjkata dve hudo pomembni palici. Tako zelo pomembni, da nisem prišel niti do prve gradbene faze. Pomoč mi je med telefonskim klicem, ko sem ga spraševal, kje je najbližji odprti Merkur, ponudil Pi.Roman osebno, domorodec v teh koncih, a med vsemi mogočimi paličicami nobena ni ustrezala. Skupaj sva šla v celjski Merkur, oddelek metalurgija, kjer sva dobila točno tisto, kar sva iskala. Samo da sva morala prodajalca najprej prepričat, da je tisto sranje za 2,70 evra sploh odrezal. Heh, česa takega še nisem doživel, kakšen model! Bi ga nahrulil že po dveh minutah, ko je bil pameten kljub IQ31, ampak sem se ga malo bal. V bistvu me je začudilo, da je sploh znal uporabljat šubler.

Palice so se kasneje izkazale za malo predolge – nisem imel metra -, zato sem jih deloma vkopal – s pomočjo kladiva! -, še vedno mi je bil v pomoč Pi.Roman, imam občutek, da samo zato, ker je čakal na vrček piva. Medtem sva se tudi zmenila za skupni izlet na Triglav, čeprav sem pred časom zatrjeval, da me tam ne vidijo nikoli več. No, vsaj ne brez čelade, ki jo pa imam! Kupil sem jo včeraj, Petzlovo z unikatno poslikavo. Kupil sem tudi pohodniške palice – in potem ene našel skrite v spodnjem dnu prtljažnika! Že v petek pa sem obodel kot smrtni greh grde gojzarce in fotografski nahrbtnik, ki je skoraj idealen. Vso to opremo sem nameraval testirat danes na Raduhi.

Ampak še preden sem prišel do Solčave, se je izkazalo, da kjer je sivo nebo, je tudi dež, in sem užaljeno obrnil, tako da zdaj čilam pod drevesi, pijem še ne dovolj ohlajen Radler in čakam, da se okoli šestih zvečer privali Kruhinmleko in zanese v ta moj umirjeni life malo živahnosti. Trenutno je moj največji problem vprašanje, ali se mi splača vstat in odnesti nekaj piksen zgoraj omenjene tekočine do pet korakov oddaljenega potočka širine poldrugega metra, v katerem je sosed z drugega brega zjutraj lovil ribe, drugi pa ga izkoriščajo kot hladilnik.

Fak, tako bi lahko preživel cel teden. Da imam le računalnik tudi na dopustu s seboj, haha.

Prvo leto je za nami

Deset številk revije Potepanja, skupaj več kot osemsto strani vsebine, in še posebna izdaja Potepanja 3, zbirka petnajstih potovanj po Evropi na kar 280 straneh, je za nami. Če si dovolim zgolj površno preleteti vsebino, to pomeni več kot petdeset idej za izlete in doživetja v Sloveniji, cel kup namigov, kje dobro jesti, in skoraj dvajset idej za daljše potepe v tujino. Dovolj za eno leto! Če samo pomislim, kaj vse sem letos doživel, mi najprej pride na misel robinzonsko veslanje po Kolpi pa splavarjenje na Dravi, ribolov na Zbiljskem jezeru, spust v jamo Dimnice ali v rove Rupnikove linije, sankanje z Jezerskega in eskimska noč na Krvavcu … Ni kaj, dobro se imamo!

Poletna julijsko-avgustovska številka je izjemoma obsežnejša , da bi vam nekoliko olajšali poletje. Katarina Alič je za vas zbrala najbolj zanimive poletne festivale. Katarina Vrhovec se je lotila muzejev, zanimivih za otroke. Na zadnjih straneh objavljamo natančen seznam vseh slovenskih kampov in postajališč za avtodome. Velik poudarek pa smo namenili morju, zato objavljamo članek o potepu po izolskem zaledju, ki ga lahko podaljšate še v hrvaško Istro, ki sem jo med letom prekrižaril po dolgem in počez. Tako je nastal pravi mali vodnik po Istri, ki je tokrat gostujoča destinacija. Kdor se podaja v Dalmacijo in tja potuje čez Dolenjsko, se lahko med potjo zadrži še v Kočevju, ki se razvija v vse bolj prijetno, tudi za turiste zanimivo mesto. Ko vam je poleti vroče, a ste morja naveličani, se lahko ohladite bodisi v rovih pod starim Kranjem bodisi v Postojnski jami. Če želite ob ohlajanju po žilah pognati adrenalin, se lahko odpravite v sotesko potoka Pršjaka. Naj bo poletna številka revije Potepanja uporaben vodnik za preganjanje dolgčasa!

Kako naprej? Upam, da po stresnem prvem letu v bolj umirjenem tempu. Bralci ste revijo dobro sprejeli, kritike lahko preštejem na prste ene roke, pohvale pa nas spodbujajo, da bomo nadaljevali po začrtani poti, in to je promocija slovenskega turizma, predvsem inovativnih turističnih produktov, in razkrivanje skrivnostnih slovenskih kotičkov, ki si zaslužijo več pozornosti, kot je dobijo. V prihodnosti si zato želimo predvsem boljšega sodelovanja z nekaterimi subjekti, ki se prevečkrat vedejo, kot da smo turisti na svetu zaradi njih. Da pa ne bom spet zaključil z nerganjem, naj povem, da se stanje izboljšuje.

Vesel preostanek poletja in veliko prostih dni vam želim!

Kot vedno, sem tudi tokrat pred dopustom tako gagal, da ni bilo za nikamor. No, zdaj sem dejansko na dopustu, od torka dalje, ko smo s šotorsko prikolico Camp-let vendarle odružili na lepše, sicer brez fiksnega plana, kam in kako natančno. Navsezadnje smo obtičali v kraju Levanto, izhodišču za izlete v Cinque Terre, kamor gremo danes, po dveh dneh ležanja. Namreč, potem ko sem v torek dobrih 600 kilometrov prevozil tako počasi kot še nikoli v življenju – ne samo zaradi prikolica, ampak tudi zaradi psa, ki zahteva svojih petnajst minut na vsaki dve uri, pa še to je pridna -, sem včeraj praktično cel dan prespal. Danes sem končno toliko pri sebi, da me že goni fedr. Hkrati sem se spomnil na dolgove, čisto sem namreč pozabil, da moram oddat še dva članka za revijo Bicikel. To sem naredil pravkar v oštariji kampa.

Čez kakšno urico torej z vlakom odrinemo v Cinque Terre. Bolj fletno bi bilo iti peš, ampak ne v tej vročini, ki je res pasja, tako zelo, da me sploh ne mika žretje in že dva dni živim od solat, tako da vsaj upam, da bom shujšal.

V Levantu bomo še jutri, potem gremo nekam proti zahodu. Končni cilj je sicer Touluse z vmesnim obveznim postankom v Carcassonneu, ostalo pa je v božjih rokah. Zagotovo še Genova z akvarijem, morda tudi Camargue, sicer pa Provansa in Azurna obala bolj na hitro in z večjim poudarkom na katarskem Languedoc-Roussillonu. Skratka, letos malo manj bezljanja, manj vožnje in selitev, pa več počitka.

Vrnem se predvidoma 23. julija, po tem datumu bom objavil nekaj materiala, ki se mi ga za zdaj ne ljubi zbirat, ampak se nalaga na karticah, diskih in v notesu, na dopustu namreč pišem dnevnik lepo po starinsko.

Ko sem včeraj šibal po obvoznici na Brnčičevo, sem na radiu ravno ujel grozeča obvestila o nevarnem krožišču, kjer da moramo po obnovi spoštovati pravila zelenih in rdečih luči ter neprekinjenih črt. Razložili so, da je to krožišče, kakršnega v Sloveniji še nismo imeli, potem pa so celo poklicali nekega prometnega strokovnjaka, ki se je delal blazno pametnega in je razložil osnove o talnih označbah in svetlobni signalizaciji. Bolj ko sem se bližal pridobitvi, ki je postala skoraj večja atrakcija od otvoritev Hoferjev in Lidlov po slovenski periferiji, bolj me je bilo strah. Bom zvozil? Živ in zdrav?

Seveda sem že pred časom videl računalniške simulacije na Youtubu, ampak sem bil preveč zaposlen, da bi izgubljal čas še s tem. Že pred leti sem ugotovil, da se je prometnemu toku najbolje prepustiti, kar seveda pomeni, da je način vožnje v Kalabriji povsem drugačen kot v Münchnu. Tomačevsko krožišče bi Francozi brez težav in brez nesreč odpeljali brez semaforjev, pri nas smo pa to že poskusili in enostavno ni šlo. Slovenca je treba zatret, omejit, z rdečimi lučmi in neprekinjenimi črtami, kaj črtami, betonskimi pregradami, šele potem se bo uspešno spopadel s svetom.

Pred časom se mi je zdelo semaforizirano krožišče v Berlinu traparija, zdaj pa se mi zdi kvečjemu precej nepotrebna rešitev, ki v krožišču pokvari tisto, zaradi česar so si krožišča sploh izmislili – pretočnost. Ampak ob situacijah, ki so nastajale v Tomačevem in ki bi nastajale, ko bi uvedli še četrti izvoz brez semaforjev, je ta rešitev edina dobra in pametna. Vozniki, ki so se v Tomačevem razvrščali na skrajni notranji pas, so bili redki kot sibirski tiger in v najboljšem primeru si doživel, da se je kdo celo umaknil na srednji pas.

Po mojem mnenju je vsak, ki se v tem križišču ne znajde, popoln nesposobnež in bi mu morali takoj odvzet vozniško dovoljenje. Če je tako križišče pri nas atrakcija, ker je nekaj novega, se sploh ne čudim, da si ljudje ne upajo potovat v tujino, ker zanje je očitno res nevarna skoraj vsaka ped tuje grude. Kaj je bolj preprosto, kot prebrat napis na tabli, se postavit na pravilni pas in se ga držat, dokler ne izpadeš na izbranem odvozu?

Strinjam se s Seamusom, da je prava škoda, ker niso naredili še ločenih, nesemaforiziranih pasov za takojšnje zavijanje desno. Je pa vprašanje, če bi se v naši prometni kulturi, kjer so najbolj (samo)cenjeni tepci, to sploh obneslo.

Plašči? Pnevmatike? Gume? No, pa še poltubularji in tubularji. Zmeda. Vsekakor pa pomemben kos bicikla, tisti kos, ki poskrbi za oprijem. Če se dotaknem legendarne teme s foruma bicikel.com, je to tista kolesarska komponenta, zaradi katere nikoli ne vemo, kako hitro lahko peljemo v ovinek. Ampak pomen plaščev ima večje, pomembnejše razsežnosti. Plašči so najprimernejši izgovor za slab tekmovalni nastop. Vedno gre kaj narobe. Predvsem v gorskem kolesarstvu imajo ponavadi preslab oprijem, zgodi se pa tudi, da je oprijem predober in zato hitrost prenizka, pri čemer fizična pripravljenost nima nič s tem. Tudi zračni pritisk v gumah je bodisi prenizek bodisi previsok. Seveda pa je najboljši izgovor defekt. Če ne gre drugače, pomaga, da zrak iz zračnice spustite kar s pomočjo ventilčka. Seveda se morate potem silno razburjati, zakaj imate vedno ravno vi tako smolo. Omenjam zato, ker sem že doživel tak primer avtosabotaže, če tak izraz sploh obstaja.

Beri naprej »